N'toko

N'toko

5. 7. 2019  |  Mladina 27  |  Žive meje

Peklenske službe

Prizori obnove Ljubljane na trenutke spominjajo na tiste v Katarju, le da smo nad domačimi šefi očitno precej manj ogorčeni kot nad arabskimi šejki

Letos smo spet presegli vse dosedanje vročinske rekorde. Višanje temperatur se med drugim kaže v ponavljanju vročinskih valov in vseh njihovih posledicah, od požarov do bolezni. In kot po navadi smo daleč najglasnejše pritožbe čez vročino spet izrekali ljudje, ki večino časa preživljamo za računalniki v klimatiziranih prostorih. Precej manj ogorčenja pa slišimo s strani tistih, ki te dni občutijo sonce direktno na svoji koži – naj gre za cestne delavce in gradbince ali pa zaposlene v proizvodnih halah, kuhinjah in pekarnah. Inšpektorat za delo sem in tja sicer opravi manjšo kampanjo, vsako drugo leto izide kak novinarski prispevek (pogosto z enakim poudarkom na poletni skrbi za delavce kot skrbi za živali), to pa je tudi vse. Kljub temu da lahko v času zgodovinske pripeke zunaj srečujemo stotine delavcev, ki na žgočem asfaltu popravljajo ceste in gradijo luksuzne stavbe, v medijih ni pravega občutka izrednih razmer. Prizori obnove Ljubljane na trenutke spominjajo na tiste v Katarju, le da smo nad domačimi šefi očitno precej manj ogorčeni kot nad arabskimi šejki.

Kadar se kak novinar dejansko spusti v raziskovanje razmer v teh panogah, so tako izjave delavcev kot delodajalcev srhljivo pomirjujoče … skoraj vedno se namreč zaključijo v slogu: »Tak je pač ta posel. Saj smo navajeni, treba je delat.« Tisti del slovenske javnosti, ki spremlja debato iz klimatiziranih prostorov, tak odnos praviloma nagradi in poudarja vrline vročinskih delavcev v primerjavi z »lenuhi na socialkah«. Res bi lahko zaključili, da nekateri delavci pač premorejo več vzdržljivosti kot drugi. Lahko nas navdihujejo kot tisti robustni rudarji, ki v seriji Černobil goli kopljejo rove pod nuklearnim reaktorjem, ne da bi zahtevali kaj dosti v povračilo. Na žalost pa pri tem izpustimo ključno vprašanje: ali ni nekaj narobe z državo, ki leta 2019 ne more vzdrževati osnovnih funkcij, ne da bi se zanašala na nadčloveško vzdržljivost svoje delovne sile? In kako točno nameravamo tak sistem vzdrževati, če se bodo vremenske razmere še zaostrile?

Odgovori žal niso spodbudni. Ne le da država na področju urejanja delovnih razmer ne napreduje, ampak je s svojimi ukrepi situacijo znatno poslabšala. Najprej tako, da je zgradila večtirni sistem zaposlovanja. Prek mednarodnih sporazumov imajo danes delodajalci dostop do neomejenega števila delavcev z Balkana in Vzhodne Evrope, ti delavci pa ne morejo menjati služb, saj so za bivanje v državi eno leto vezani na pogodbo s prvim delodajalcem. Ta si lahko torej privošči kakršnokoli ravnanje – ne le da agencijski delavci nimajo sindikalnega zastopstva in informacij o svojih pravicah, ampak se zaradi nemogočih ekonomskih razmer v domačih državah mnogi odločijo stisniti zobe in zdržati eno leto suženjskega dela v upanju, da jim bo nato omogočen prost dostop do trga dela. V tej luči jim malo vročine in nevarnost kožnega raka predstavljata še najmanjšo skrb. Te razmere se slabšajo pod Šarčevo vlado, ki je ravno konec maja ratificirala sporazum s Srbijo: v isti režim kot bosanske delavce bo stlačila še tisoče srbskih.

Seveda pa ne gre le za tuje delavce. Večtirni sistem zaposlovanja je prizadel velik del slovenske delovne sile, kratkotrajne zaposlitve prek agencij in množično »s.p.-samozaposlovanje« pa predstavljajo standard, ki ga je država promovirala sama. Povrh vsega se na inšpektoratu za delo zaman potegujejo za nove zaposlitve – nad vsemi delovnimi mesti v državi še vedno bdi manj kot 80 inšpektorjev, od tega le 31 za varnost in zdravje pri delu. Ti ugotavljajo, da je največ kršitev v turizmu, gostinstvu, trgovini in gradbeništvu – torej na področjih, kjer se je zaposlovanje sistematično prekariziralo. Nas torej lahko čudi, če delodajalci v številnih proizvodnjah in kuhinjah ne vzdržujejo zakonsko predpisanih 28 stopinj? V njih pač ni več delavk z rednimi pogodbami in sindikalnim zastopstvom, ki bi se lahko pritožilo, inšpekcij pa se očitno ni treba nikomur bati. Če so delavci in delavke na dnu lestvice prevzeli mučeniški duh černobilskih rudarjev, so to storili, ker nimajo drugih možnosti. Ali kot je v odličnem prispevku za Delo o vročinskih delavcih povzela Maja Prijatelj Videmšek: »Če bodo delali 250 ur, vedo, da bodo nekaj dobili, če le 150, vedo, da nič. Najbolj zagnani so najbolj deprivilegirani.« Včasih so takšnim garačem vsaj namenili ideološko motivacijo, češ da to delajo za izgradnjo socializma ali za prihodnost naroda, danes pa ni na obzorju nobenega višjega cilja ali obeta, da bo kdaj drugače. Če kaj, vemo, da bo slabše.

V takem okolju je tudi povsem logično, da pride do mešanih čustvenih odzivov. Če imamo že večtirni sistem zaposlovanja, potem moramo imeti tudi več kategorij ljudi, mar ne? Zakaj bi ljudi iz kategorije klimatiziranih delavcev morali ganiti prizori delavcev na žgočem soncu, ko pa gre vendarle za čisto drugačne osebe? Zakaj bi kaj spremenili, če so pa vajeni teh temperatur? Samo poglejte, kakšno kožo imajo! Zdi se, da bo v času naraščajoče globalne neenakosti in hkratnih klimatskih sprememb odpornost na vročino postala vse bolj samoumeven znanilec razredne pripadnosti. »Vroče« države, kjer že zdaj zmanjkuje pitne vode in kjer izredne razmere že silijo ljudi v selitev, bodo klimatizirane države zalagale s čedalje večjim številom poceni delavcev, ki bodo »vajeni vsega hudega«. Ti bodo gradili ceste in stanovanja, v katerih ne bodo mogli nikoli živeti, tako kot večina domačega prebivalstva ne. Ekonomske, politične in klimatske razmere počasi, a zanesljivo peljejo Evropo k sistemu razredne in etnične segregacije, kakršnega že poznajo Zalivske države.

Vsem vidni prizori izrednih razmer bi morali biti alarm za sindikate in delavske organizacije. So najbolj očiten znak tega, kam pelje razrast agencijskega dela in državnih sporazumov, ki množice delavcev vežejo na enega delodajalca. V najslabšem primeru bi morali vsaj postati pozorni na specifiko vročinskih del in se zavzemati za boljše pogoje, višje postavke za delo v takih razmerah, seveda pa tudi strožji nadzor. Vsem tistim, ki za zdaj še preživljamo razredni boj na klimatizirani strani, pa ti prizori ne bi smeli biti romantični prikaz balkanske vzdržljivosti, ampak grozeče svarilo, kam se premika svet.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.