Marcel Štefančič jr.

5. 7. 2019  |  Mladina 27  |  Kultura  |  Film

3 dnevi z Romy Schneider

3 Tage in Quiberon, 2018, Emily Atef

za

Zadnji intervju.

Ko sem Boštjana Hladnika, avtorja Plesa v dežju in Maškarade, pred leti vprašal, kaj se je naučil od Roberta Siodmaka, kralja filmov noir, ki mu je leta 1959 asistiral pri Katji, kičasti kostumski romanci, v kateri je Katjo, ljubico ruskega carja Aleksandra II., igrala Romy Schneider, mi je odvrnil: “Naučil me je, da se igralca med snemanjem ljubezenskih prizorov ne smeta gledati v oči, ampak morata vedno gledati drug mimo drugega, to pa zato, ker sta si preveč blizu – ko si potem na filmu gledata v oči, je videti tako, kot da škilita.” Potem je prešel na Romy Schneider: “V nekem prizoru sedi v razredu med sošolkami. Za sošolke sem izbral same luštne, seksi punce, toda ko je Siodmak to videl, se je prijel za glavo. Poklical me je in rekel: a si čisto neumen – če bo Romy, ki itak ni lepa, sedela med temi puncami, bo najgrša! Potem sem moral nabrati same grde punce, da je Romy izgledala lepše, no, najlepše.

Siodmak me je sploh uporabljal za zvezo z Romy, ki je bila zelo problematična – pogosto se je zaklenila v sobo in ni hotela ven.” Tu je bila še na začetku kariere, toda takoj po Katji je z Alainom Delonom prebegnila v Francijo (“Hotela sem svobodo”), kjer je potem tudi ostala in postala zvezdnica francoskih filmov, česar ji nemško-avstrijska javnost ni odpustila. V somračnem, črno-belem, manično-depresivnem filmu 3 dnevi z Romy Schneider, posnetem po resničnih dogodkih in dolgem, agoničnem, paničnem, neinhibiranem, katarzičnem resničnem intervjuju (okej, spovedi), ki ga je dala reviji Stern, pa jo najdete na koncu kariere in ob koncu življenja – leta 1981, leto pred smrtjo (pri triinštiridesetih), ko jo naravnost nalezljivo igra Marie Bäumer (ki ji je srhljivo podobna!), se namreč melanholično “zaklene” v zdraviliški, dietetični, detoksikacijski modernistični hotel v bretanjskem Quiberonu. In noče več ven. Utrujena je od tega, da je vedno najlepša. Utrujena je od slave in njenih stranskih učinkov: negotovosti, nespečnosti, tesnob, nevroz, depresij, škandalov, tabloidov, klevet, afer, splavov, porok, ločitev, razočaranj. Zato se umakne in zato k sebi ne spusti nikogar – razen svoje mladostne prijateljice in zaupnice Hilde (Birgit Minichmayr) ter dveh presenetljivih “tujcev”, Michaela Jürgsa (Robert Gwisdek) in Roberta Lebecka (Charly Hübner), ciničnega, invazivnega reporterja in dobrodušnega fotografa ( ja, Stern), ki z njo preživita tri dni (Lebeck posname res osupljive, danes kultne črno-bele portrete), saj sklene, da jima bo razkrila vse o svoji intimi. O svojem bivšem možu, ki je dve leti prej naredil samomor, o svojem 14-letnem sinu, ki noče več živeti z njo, o svoji zasvojenosti z drogami in alkoholom.

Romy Schneider izgleda kot ženska na robu živčnega zloma – ženska, ki ji ne pustijo, da bi se sama odločala (“Od štirinajstega leta sem obdana z odraslimi, ki mi ukazujejo”), ki jo selijo le iz filma v film (”Nobene sprostitve, nobene zabave s prijateljicami”), ki jo je mati, Magda Schneider, nekdanja zvezdnica nacistične kinematografije, prelevila v podaljšek svojih ambicij (“Ne more ravno vsakdo reči, da je bil Hitler zaljubljen v njegovo mamo”), ki jo vsi po vrsti objektivirajo in izrabljajo, ne le mati in producenti, temveč tudi novinarji, javnost in prijateljice. Hilde se ima zaradi tega, ker je v njeni družbi, za nekaj “posebnega”, nemška javnost od nje terja in pričakuje, da bo ubogala in igrala “le Sissi, Sissi, Sissi”, idilično, sladko, “čisto” princeso (in kasneje avstrijsko cesarico Elizabeto Bavarsko, ženo cesarja Franca Jožefa), s katero je zablestela (“Sissi sem igrala pri petnajstih!”), novinarji pa jo tlačijo v seksistične klišeje (svetnica ali vlačuga? družina ali kariera? življenje ali film?), ki jo tako mučijo in utrujajo kot fikcije, s katerimi jo utesnjujejo, k splošnim prepričanjem, da preveč neodvisna ženska nujno potrebuje terapijo in stalno dopovedovanje, da ni to, kar igra, in da naj je nikar ne zamešujejo z liki, ki jih igra, saj “z mano osebno nimajo nobene zveze”.

Film 3 dnevi z Romy Schneider – po malem tudi Frost/Nixon sreča Moj teden z Marilyn – je zgodba o ženski, ki skuša pobegniti pred krutimi klišeji, toksičnimi moškimi fikcijami, medijskimi manipulacijami, mizoginijo in filmi, ki pa se jih ne more znebiti, ker je, kot pravi, igralka in zna le igrati. Ko je intervjuja konec, gre odigrat Mimoidočo iz ulice Sans-Souci, svojo zadnjo vlogo. Sredi leta 1982 so jo našli mrtvo v njenem pariškem stanovanju.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.