Goran Kompoš

5. 7. 2019  |  Mladina 27  |  Kultura  |  Plošča

Thom Yorke: Anima

2019, XL

+ + + +

Urnik Thoma Yorka je zdaj, ko je dopolnil petdeset let, verjetno bolj natrpan kot kadarkoli doslej. Potem ko je pred tremi leti izdal zadnjo ploščo z matično zasedbo Radiohead, sta najprej sledili obsežni svetovni turneji, konec lanskega leta pa je veliko pozornosti pritegnil s prvim soundtrackom za celovečerni film, rimejk horor klasike Suspiria. Aprila je francoski sestrski klavirski duo Katia and Marielle Labeque premierno izvedel njegovo prvo klasično skladbo. Začele naj bi se tudi priprave na prihodnje leto, ko bo Radiohead proslavil dvajseto obletnico izida prelomne plošče Kid A, ki je končala na vrhu številnih lestvic najboljših plošč prejšnjega desetletja. Zdaj pa je Yorke našel čas še za to, da je posnel tretjo solistično ploščo. Ta ne kaže nobenih znakov tega, da je z njo hitel. Celo nasprotno – Anima je brez dvoma najbolj dodelana Yorkova solistična plošča doslej.

Ja, dvajset let po tem, ko je skupina Radiohead s ploščo Kid A začela eksperimentirati z elektroniko, se Yorke pri rabi ritemmašin in (modularnih) sintov očitno počuti zelo udobno. Ker je nova plošča izrazno »le« nadgradnja prvih dveh, morda celo preveč udobno. Ampak časi, ko se je pričakovalo, da bo vsakič ponudil kaj novega in drugačnega, so minili. Že dolgo se mu pač ni več treba dokazovati in skakati po najnovejših trendih, kar so mu, mimogrede, takrat, ko je to še počel, številni očitali kot slabost. Pričakovanj vseh fenov hkrati verjetno ne bo zadovoljil nikoli (več), je pa tudi ob poslušanju nove plošče, na kateri postreže s svojimi najmočnejšimi aduti, jasno, zakaj je postal eden najbolj ikoničnih glasbenikov zadnjega četrt stoletja.

Čeprav je to Yorkova verjetno najbolj dostopna solistična plošča, ne ponudi lahkotnega poslušanja. Ampak kot pravi Yorke: »Dokler se bodo ljudje odzivali na melanholijo, je to znak, da jim še ni vseeno.«

Čeprav je to Yorkova verjetno najbolj dostopna solistična plošča, ne ponudi lahkotnega poslušanja. Ampak kot pravi Yorke: »Dokler se bodo ljudje odzivali na melanholijo, je to znak, da jim še ni vseeno.«
© Arhiv založbe

S pojmom, ki ga je vpeljal Carl Jung, naslovljena nova plošča, na kateri se tematsko nasloni na pojave sanjanja, zavestnega in nezavednega ter novih (distopičnih) tehnologij, bo nagovorila predvsem fene, ki Yorka najbolj cenijo kot genialnega pisca skladb. Pri prvih dveh solističnih ploščah se je zdelo, da je zanju porabil material, ki ni bil zrel za to, da bi se znašel na Radioheadovih ploščah, z Animo pa ponudi nekaj svojih najmočnejših skladb. Vsaj polovico jih je z bendom izvajal že na koncertih, so pa zdaj dobile enotnejšo podobo, za katero je spet poskrbel njegov dolgoletni sodelavec Nigel Godrich. Nekatere so (še vedno) plod Yorkove fascinacije s plesno glasbo, za druge je navdih našel pri raziskujočem losangeleškem beat mojstru Flying Lotusu, še več jih stavi na tisto klasično radioheadovsko senzibilnost.

Čeprav je to Yorkova verjetno najbolj dostopna solistična plošča, ne ponudi lahkotnega poslušanja. Za to je preveč temačna, tesnobna in melanholična. Ampak kot pravi Yorke: »Dokler se bodo ljudje odzivali na melanholijo, je to znak, da jim še ni vseeno.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.