Grega Repovž

Grega Repovž

12. 7. 2019  |  Mladina 28  |  Uvodnik

Višina plače

Visoki funkcionarji te države naj bi bili tudi razmišljevalci. Od predsednika računskega sodišča bi na primer pričakovali, da bo razmišljal o prihodnosti, da bodo torej poročila računskega sodišča na primer že merila ogljični odtis naložb države. Taki so namreč po Evropi predsedniki računskih sodišč. Ne vsi, veliko pa jih je takih. Najznamenitejši med njimi je sir John Bourn, dolgoletni predsednik britanskega računskega sodišča (do leta 2008), ki je uvedel nenavadne revizije vrtcev, vlakov, muzejev in podobnega in povzročil pravo revolucijo po vsem svetu. Britansko računsko sodišče se je takrat prenehalo ukvarjati zgolj z vprašanjem, ali je bil vsak funt pravilno porabljen, ampak se je spraševalo tudi o tem, kako zadovoljni so na primer otroci, ko obiščejo galerijo Tate. Se dobro počutijo? Ali razumejo napise, ki so pod eksponati? Kaj naredijo, če jim je dolgčas? Predvsem pa se je računsko sodišče z Bournom začelo ukvarjati z vprašanjem, zakaj sploh je država, kaj je njen namen.

Veliko besed dandanes visoki funkcionarji porabljajo za govorjenje o podnebnih spremembah. Večina besed je praznih, in kdor je pobarval vsaj dve pobarvanki o podnebnih spremembah, takoj zazna, da za temi besedami ni nič, nobenega razmisleka, nobenega načrta, pač prazen nič. Ni mogoče ustaviti uničujočih sprememb, če se nismo pripravljeni nečemu odreči. A ta nekaj ni slamica ali plastična vrečka (to je vse lepo in prav), ampak je ta nekaj dejansko rast. Rast plač na primer. Rast plače predsednika računskega sodišča na primer. Ko torej predsednik računskega sodišča vodi vojno za višje plače funkcionarjev, v resnici pravi: Čas je, da me zamenjate, ker ne razumem ničesar. V resnici sem sam tista previsoka poraba, ki naj bi jo to računsko sodišče preganjalo. Seveda to ne pomeni, da je vsaka rast plač slaba, da zdržna rast plač ni nekaj normalnega, zlasti ko gre za tiste, ki imajo v Sloveniji še vedno sorazmerno malo. A to funkcionarji in direktorji velikih podjetij niso. Saj razumemo pogoltnost, pol otroških zgodbic je o pogoltnosti (in kazni, ki sledi), ampak ne razumemo, zakaj bi jo dopuščali, sploh pa ne, zakaj bi dopuščali pogoltnost najbolje plačanih javnih uslužbencev, ki bi morali biti tisti ljudje, ki bi razlagali, da se nam pač na Zemlji slabo piše. Dejansko pa iščejo poti, kako zadovoljiti svojo lastno drobno nečimrno pogoltno dušo – in za zadovoljitev te pogoltnosti pač potrebujemo več rasti, torej potrebujemo še večjo porabo, še večjo proizvodnjo, še večje onesnaževanje.

Ne, predsednik računskega sodišča Vesel ne potrebuje višje plače. S to, ki jo prejema, čisto spodobno živi.

Ne samo, da ima plačo, ki je večina Slovencev ne bo nikoli videla, ne samo, da je del plačila za to, kar počne, tudi družbeno priznanje in ugled: preprosto ni nobenega razloga za rast plač že zdaj najbolje plačanih funkcionarjev. Trdijo, da so se razmerja med plačami podrla. Res? Ne, začela so se urejati, pravi nasprotni pogled. Nobene potrebe ni po takih razlikah. To ne more biti izvor zadovoljstva – sploh pa ne za ljudi, ki se predstavljajo za jedro modrosti slovenske javne uprave. Od predsednikov ustavnega in vrhovnega sodišča ne pričakujemo, da si bodo prizadevali za višjo plačo, ampak za večjo pravičnost – tudi zato, ker so njihove plače več kot zadovoljive. Ne potrebujejo več. Ne pravimo, da si ne zaslužijo, to lahko rečemo za večino ljudi; večina ljudi si zasluži, da bi imela višjo plačo. Trdimo pa, da ti najbolje plačani državni uslužbenci ne potrebujejo več. Da lahko s to plačo, ki jo prejemajo kot državni in javni uslužbenci, popolnoma svobodno in dostojno živijo.

Seveda je to razmišljanje v družbi, ki se postavlja z velikostjo hiš in avtomobilov, večini popolnoma tuje, marsikateremu pa tudi na meji norosti. Vendar žal za to gre: kdor z ustavljanjem globalnega segrevanja misli resno, kdor misli resno, da se mora uničevanje planeta ustaviti (da je to naša temeljna odgovornost), se mora odreči rasti. Seveda tega ni mogoče pričakovati od tistih, ki imajo malo, to je naloga tistih, ki imajo veliko, imajo družbeni ugled, niso odvisni od trga itd. In to so prav ti ljudje, ki imajo v javnem sistemu najvišje plače. Ne, niti evra več ne morejo dobiti. Ne gre skupaj. Od Vesela bi na primer pričakovali pregled, koliko se javni uslužbenci vozijo s službenimi avtomobili, in zahtevo, da te vožnje nadomestijo z javnim prevozom in lastnimi kolesi. Namesto tega smo od njega dobili pobudo za višje plače ubogih najbolje plačanih, ki imajo občutek, da se jim dogaja krivica. In vse skupaj, da bo mera polna, vodi predsednik računskega sodišča.

Seveda zdaj vse srbijo prsti, po celotni javni upravi se funkcionarjem cedijo sline, že vidijo svoje nove naložbe. Treba jim je odločno reči: Ne. Preprosto ne potrebujete tega večjega avta, stari čisto dobro dela. Malo skromnosti. Prvič, to je že stvar spodobnosti, in drugič, med propadanjem planeta in gospodarsko rastjo je neposredna vez.

Pričakujemo, da bo Veselu postalo globoko žal in da bo namesto svojega boja za visoke plače začel resen boj za novo okoljsko paradigmo. Drugače naj pač odstopi in si poišče službo v kakšnem podjetju, kjer ga bodo bogato plačali. Očitno je, da ga vsak dan vabijo in mu ponujajo vrtoglave vsote.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.