Grega Repovž

Grega Repovž

19. 7. 2019  |  Mladina 29  |  Uvodnik

Vreči delo s piedestala

O nujnih ukrepih, ki bi ustavili podnebne spremembe, se je najbolje pogovarjati poleti. Vsi, razen resnično trdobučnih in grimsov, poleti razumemo, da se razmere spreminjajo. In vsi vemo, da to, kar se nakazuje v prihodnosti, res ni dobro. Vendar se skoraj vse razprave tudi v javnem prostoru hitro ustavijo pri vprašanju potrošnje in ekonomije. A že to je dobro. Zmanjšati porabo. Se odpovedati nekaterim danes samoumevnim, z vidika vplivov na okolje pa pregrešnim, norim navadam. Pogovor o zmanjšanju porabe plastike razumejo vsi, otroci v vrtcih se o tem posredno učijo že prvo leto v jaslih. Da je samoumevnost rabe avtomobilov in letal vprašljiva, tudi razumemo vsi, čeprav je le malokdo kaj v resnici spremenil.

Da je eden temeljnih problemov delo – kot tako –, žal prodre v malo razprav. Ne potrošnja, delo. Delo – ne delovno mesto, delo samo – je eden temeljnih problemov. Nedavne sicer za zdaj še kar površne ocene govorijo, da marsikatero delo človeka, ki se odpelje na delovno mesto, opravi delo, se vrne domov, stane veliko več, če bi ga prevedli v posledice za okolje, kot znaša plača posameznika, ki ga opravlja.

Problem sprememb, ki bi jih morali uvesti, če želimo ustaviti globalno segrevanje, je, da se jih sploh še nihče ni zares domislil. Še vedno večina razmišlja znotraj ustaljenih družbenih sistemov. A treba bo prestopiti v naslednjo dimenzijo. Ne le zmanjševati potrošnjo, ampak se lotiti temeljev, ki na koncu pripeljejo do te potrošnje.

Dokler bo življenje in preživetje velike večine prebivalstva na tem planetu vezano na delo in dohodke iz dela, sprememb – tako velikih, da bodo učinki na okolje dejanski – ne more biti. To ne pomeni, da se je treba odpovedati malim spremembam, ki jih zdaj počasi uvajajo vse družbe in posamezniki. Ne, te so nujna pot do radikalnih spoznanj. Večina našega življenja, naj se še tako vdajamo utvari, da morda ni tako, je v ritmu, načinu in izkoristku časa in energije podrejena delu, ki ga opravljamo, iz tega dela izhaja zadovoljitev v obliki denarja, za katerega današnja družbena ureditev vnaprej oblikuje način in dinamiko porabe za vsako družbeno skupino oziroma razred. Krog je tako sklenjen, ritem vrtenja pa vezan na mesečna (marsikje tedenska) izplačila. In dejstvo je, da je za večino smrtnikov danes nemogoče, da bi stopili s tega vrtiljaka ali vsaj zajeli sapo in pogledali iz njega. Nihče nima ne moči, ne časa, ne energije, da bi se v tem vrtenju posvetil temeljnemu razmisleku, kako naj spremeni življenje, da bi se ta sklenjeni krog lahko razklenil. Kar je seveda logično – tega nase ne more prevzeti veliko posameznikov, preveč radikalno je in prevelik vpliv ima na druge. Že tako so v zadnjih letih prebivalci Evrope na primer sami naredili večje premike, kot jih je naredila politika – namesto da bi boj zoper podnebne spremembe vodile vlade, se te za ekološke premike pogosto odločijo šele zaradi pritiska javnosti. Politika na primer ni spodbujala zmanjševanja porabe mesa, ljudje so sami začeli delati te korake, in tudi industrija je tej usmeritvi nečastno sledila, namesto da bi jo oblikovala ali celo poskušala ustvarjati.

Dokler ima delo kot tako tak družbeni položaj, dokler je delo vir preživetja, dokler je delo merilo uspešnosti življenja posameznika, dokler iz njega izhaja družbeni položaj posameznika in njegove družine – ne gre torej le za denar –, bo delo ostalo na lestvici prioritet in želja posameznika točno tam, kamor ga je kapitalizem (pa tudi socializem) postavil: na prvem mestu. In dokler dela ne bomo vrgli s tega piedestala, se družbene spremembe, ki bi vodile v zmanjšanje obremenjevanja okolja, ne morejo zgoditi. Se sliši radikalno? Seveda je radikalno. Vendar je edina mogoča pot boja zoper podnebne spremembe radikalna. A žal radikalna ni odločitev, da boste to zimo v stanovanju imeli stopinjo nižjo temperaturo. Radikalna ni niti odločitev, da odslej kupujete le sadje in zelenjavo brez embalaže. Prav tako ni radikalna odločitev, da z letalom ne potujete več kot dvakrat na leto. V tem ni nič radikalnega, pa čeprav gre za izjemno pozitivne odločitve. Postati je treba radikalnejši, zahtevati je treba novo družbeno ureditev. To danes že počnejo Mladi za podnebne spremembe. A postati je treba res radikalen: ne zahtevati konca kapitalizma, ampak zahtevati novo družbeno ureditev. Ker nekaj je jasno: redefinicija položaja dela pomeni redefinicijo družbe. V trenutku, ko posameznik v življenjski izpolnitvi ne bo več vezan na delo, se bo vse spremenilo. Pri čemer je najhuje, da dejansko delo te tako pričakovane izpolnitve večinoma sleherniku ne da, ponuja le obet nekje v prihodnosti (gre v resnici za nekakšno vero v delo) in v neki točki življenja sprijaznitev, da je to pač le to, kar pravzaprav je: opravljanje dela za plačilo, ki se zgodi praviloma enkrat na mesec, kar določa ritem in način življenja posameznika, družin, družbe.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • Rudi Kropivnik, Ljubljana

    Vreči delo s piedestala

    Grega Repovž se je lotil zanimive teme, kako Plačano delo vpliva na naše življenje in življenjsko okolje. Sprememba obstoječega vzorca bo zelo zahtevna in ni pričakovati, da bi se lahko zgodila kaj kmalu. Saj se še bolj enostavne stvari spreminjajo zelo počasi in postopoma. Krive temu so naše obstoječe navade prebivalcev, navade delodajalcev in navade političnih strank, da pri svojem ravnanju dajejo prednost... Več