Vlado Miheljak

Vlado Miheljak

19. 7. 2019  |  Mladina 29  |  Dva leva

Kakšne volitve hočejo

(in kakšnih nočemo)

Volitve bodo ostale takšne, kot so bile do zdaj, samo da bodo volilni okraji enakomernejši glede števila prebivalcev. Znašli smo se v situaciji, v kateri ni danes še mogoče nič reči. Dobro je samo to, da se pogovarjamo in da se pogovarjamo vsi skupaj. Verjetno bo kaj mogoče dokončno reči sredi septembra, ko bomo imeli v rokah tudi osnutek zakona o spremembah meja volilnih okrajev. ... Brez ustavno nespornih volitev nimamo demokratičnega sistema.
— Predsednik Pahor meni, da so bile vse volitve, tudi tiste, na katerih je s svojo stranko zmagal, nelegitimne (Radio Slovenija, 11. 7. 2019)

Trenutni volilni sistem ni dober. Približno četrtina, petina ljudi nima svojega zastopstva v državnem zboru, s tem da je predlog, ki je sedaj na mizi, še slabši. Ukinitev volilnih okrajev pomeni, da postopoma preko treh mandatov najmanj polovica Slovencev ne bo imela svojega predstavnika v Državnem zboru RS. Rešitev je ali dvokrožni večinski volilni sistem ali pa kombinirani volilni sistem, ker bi združili najboljše iz proporcionalnega in večinskega volilnega sistema.
— Janez Janša po srečanju pri predsedniku (11. 7. 2019)

Juda sedita v kavarni in kramljata. Prvi pravi drugemu: »Si slišal, da je začela Etna spet bruhati?« »Je to dobro ali slabo za nas Jude?« drugi prvemu odgovori z vprašanjem.
— Judovska šala

Ko slišim o pobudi za spremembo volilnega sistema, se (prosto po Hannsu Johstu) primem za pištolo. Ne zato, ker sprememba ne bi bila potrebna, ravno zato, ker je nujna. A če pobude za spremembe na zahtevo politično hipermotiviranega ustavnega sodišča daje politični razred, zbran pri Pahorju, je zadeva obsojena na propad. Na to, da bo priložnost zamujena. Politiki se ravnajo kot sogovornik v navedeni judovski šali: »Je predlagana sprememba zame oziroma za nas dobra ali slaba.« To je celotna zgodba. Kakorkoli, volilni sistem je preresna zadeva, da bi ga smeli pustiti prekrojevati politikom, čeprav ga na koncu oni sprejmejo ali zavrnejo. Zato je v novem, zdaj že tretjem valu diskusij o spremembah, reformiranju volilnega sistema, še najbolj optimistično dejstvo, da se sestajajo zato, da ne bi nič spremenili.

Arend Lijphart je svoj čas zapisal, da je volilni sistem temeljni element reprezentativne demokracije. José Ortega y Gasset je še zaostril, da je »blagor demokracij, ne glede na to, kakšne vrste ali ravni so, vselej odvisen od neznatne tehnične podrobnosti: od volilnega zakona«. Vse drugo je sekundarno. No, vse drugo sicer ni sekundarno, a volilni sistem zelo pomembno definira in determinira politično kulturo dežele. Poigrajte se samo z volilnimi prigodami v kraljestvu večinskega sistema. V Veliki Britaniji. Laburisti so se leta ugonabljali in dušili v večinskem sistemu, zato so obljubili, da ga bodo takoj, ko enkrat zmagajo in dobijo mandat, radikalno reformirali, ker je krivičen, nenaraven, atavizem v evropski reprezentativni demokraciji. Ustanovili so tudi komisijo za reformo volilnega sistema pod vodstvom lorda Jenkinsa of Hillheada. Bolel jih je še zlasti volilni izid iz leta 1951, ko so, sicer tesno, zmagali, a je povolilna aritmetika večinskega sistema (po načelu »the winner takes it all«) torijcem zagotovila parlamentarno večino. Reformističnim aspiracijam laburistov so pritegnili tudi liberalni demokrati, ki so na večinskih volitvah praviloma potegnili najkrajšo. Denimo, leta 1983 so liberalci dobili solidnih 25,4 odstotka volilnih glasov in z njimi samo 3,5 odstotka parlamentarnih mandatov. In po dolgi suši so na simbolni 1. maj 1997 laburisti pod vodstvom Tonyja Blaira zmagali in v trenutku skusili slast večinskega sistema. Prejetih 43,3 odstotka volilnih glasov jim je pridelalo kar 63,4 odstotka parlamentarnih sedežev, poraženim torijcem pa 30,7 odstotka volilnih glasov katastrofalnih 25 odstotkov sedežev. Pač večinski sistem. In obljubljena reforma? Z neko bizarno anketo med članstvom so ugotovili, da ji večina nasprotuje.

Janševo agitiranje za (dvokrožni) večinski volilni sistem ali (vsaj) za kombiniranega je zavajajoče. Podobnost med prvim in drugim je kot podobnost med prokrustovo in navadno posteljo, če si sposodim znano parafrazo. Idealnih volilnih sistemov ni, a v grobem oba, večinski in proporcionalni, rešita nekaj vprašanj reprezentativne demokracije.

Večinski sistem onemogoča drobljenje strank oziroma povzroči koncentracijo strank in stabilne (večinske) vlade. Vsaj teoretično pride v volilnem boju do izogibanja skrajnim stališčem (ker vsi udeleženci konkurirajo za celotno volilno telo). No, v praksi to pogosto ne drži. Morebitne reforme imajo podporo vladne večine. A ključni problem je oblikovanje parlamentarnih razmerij, ki se neredko ekstremno razlikujejo od dejanskih razmerij v družbi, to pa pripelje do tega, da velik del volilnega telesa nima zastopstva v državnem zboru. Torej se manko, ki ga Janša detektira in poudarja v sedanjem proporcionalnem sistemu, v večinskem še zaostri. In mlade, ranljive demokracije so v večinskem sistemu še bolj na udaru, ker je slast večinske moči mamljiva. Namreč, če je temeljna značilnost in nuja proporcionalnega sistema konsenz, je temeljna značilnost večinskega, generiranje politične kulture prevladovanja.

Če so (po Nohlenu) trije idealnotipski postulati parlamentarne demokracije reprezentativnost (preslikava zrcalne podobe družbe, družbenih interesov v parlament), koncentracija (efektivna zmožnost parlamenta, koalicije in vlade pri razumnem številu strank) in participacija (personalizirana izbira), ni dobra izbira ne večinski ne proporcionalni sistem. Alternativa, ki odpravlja manko obeh sistemov, je kombinirani sistem. V nemški varianti združuje prednosti obeh sistemov. Voliš dvakrat. Stranko in konkretnega kandidata. Ne nujno iz iste stranke. No, zadnje nemške volitve so pokazale, da je tudi tam mogoč pat položaj. A v bistvu zadeva deluje in zadovoljuje – volivce.

Za to pa v resnici gre.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.