Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

19. 7. 2019  |  Mladina 29  |  Kultura  |  Portret

Urška Centa, plesalka in koreografinja

… ki živi in diha flamenko

Na kaj najprej pomislite, ko zaslišite besedo flamenko? Morda na plesalke in plesalce v rdečih oblekah, z vrtnicami v ustih in s kastanjetami, ki se strastno vrtijo na tradicionalno špansko glasbo? Krivec za to, da je naša prva asociacija na flamenko največkrat ravno takšna, je Francisco Franco, ki je v tridesetih letih preteklega stoletja potreboval nekaj, kar bi španskemu narodu dalo identiteto in ga predstavilo v svetu – odločil se je za bikoborbe in flamenko in tako se je začel proces režimske folklorizacije, razloži ena vidnejših plesalk in proučevalk flamenka pri nas, Urška Centa. A flamenko je dandanes že precej oddaljen od klišejskih oblik preteklosti, opozori ob tem. Učiti se ga je začela v njegovih najbolj tradicionalnih oblikah, nato pa z raziskovanjem ustaljenih praks našla svoj izraz, ki stremi k svobodi in razume flamenko kot ples, glasbo, besedo, pojem – vsevključujočo vejo umetnosti. Poleg plesa zdaj svoje znanje predaja naprej tudi na seminarjih, hkrati pa o njem intenzivno razmišlja, piše, se izobražuje ter pripravlja avtorske predstave in kulturne dogodke, katerih del je vedno tudi flamenko. Lani je bila zelo odmevna predstava Deblas/Boginje, pri kateri je sodelovala s Kuklo in Katjo Šulc in ki se je ukvarjala s položajem romske ženske v družbi, obiskani pa so tudi njeni vsakomesečni večeri v Pocket Teatru. »Njihova rdeča nit sta glasba in ples flamenka, ki se vsakič povezujeta z drugimi žanri,« pove. »Samo v tej sezoni sem v ciklu Noches de Tablao predstavila ‘fusion’ projekte z jazzom, elektroniko, sufijsko glasbo, baročno glasbo, sevdahom in ljudsko glasbo s širšega območja Balkana. Na tak način flamenko spozna veliko ljudi, ki se drugače z njim verjetno ne bi nikoli srečali, in ga začne razumeti v drugem kontekstu.«

Ples flamenka je neposredno povezan z glasbo, to pa je v profesionalnem smislu Urško najbolj pritegnilo. Pleše ga že od enajstega leta, pri štirinajstih pa se ga je šla prvič učit v Španijo. »Vsak plesalec je hkrati glasbenik. Se pravi: ne gre vedno za konstrukcijo giba iz niča, ampak za soodvisnost giba z ritmom: sam moraš biti sposoben sproducirati zvok ali pa sooblikovati že obstoječi zvok. Po eni strani lahko flamenko izhaja iz ekspresije in se prvenstveno ukvarja z gibom, lahko pa je tvorjen po principu neke glasbene kompozicije, pri čemer je vodilo glasba, ki jo kot tolkalec ustvarjaš s svojimi čevlji in telesom. Poleg tega se mi zdi, da gre z roko v roki s poezijo, dramsko umetnostjo ... dokler seveda poznaš pravila igre, tudi tiste, ki izhajajo iz tradicije. Kot Slovenka pa moram poseči tudi po svojem kulturnem repertoarju in se zanašati na lokalne reference. Da bi flamenko postal univerzalen, mora najprej postati lokalen.«

V Španiji se je med drugim izobraževala v Jerezu, majhnem mestecu v provinci Cádiz, ki velja za zibelko flamenka, pa v samem Cádizu, Granadi, Sevilli in Madridu, kjer je po končani gimnaziji živela tri leta. »Flamenko v Madridu ni avtohton, se je pa tja začel zelo hitro uvažati. Želela sem bivati v mestu, v katerem sem lahko v stiku z najbolj kvalitetnim flamenkom, a je hkrati bolj nevtralno, da se lahko učim še drugih stvari. V nekaterih okoljih, kjer je flamenko bolj integriran v skupnost, so name velikokrat gledali postrani – konec koncev sem neromska, nešpanska plesalka flamenka. Nekateri Cigani, posebej tisti, pri katerih je flamenko del družinske zapuščine, imajo zelo zaprt koncept tega, kaj flamenko sploh je. Nekatere izkušnje niso bile najboljše, po drugi strani pa so mi ponudile močan uvid v to, kaj lahko flamenko pomeni kot umetnost etnične skupnosti. Njihova težko pridobljena pohvala mi je bila marsikdaj glavna motivacija. Zdaj seveda delam na svoj način, a še vedno skušam ustvarjati nekaj, kar imajo tradicionalni plesalci za legitimno.«

Te dni Urška začenja priprave na predstavo ENO - ONE, ki bo premiero doživela februarja. Gre za predstavo o ženski in njenem iskanju svobode skozi deljenje telesa, prostora in časa z drugimi ženskami. Ženskost je vseskozi v središču njenega raziskovanja. »Ženska mora biti v določenih pogledih toliko moška, da je priznana, a takoj ko zasede res močno žensko vlogo, se ljudje počutijo ogroženi. Resnica spola je ena sama dvojnost in zmešnjava obrambnih mehanizmov,« pravi. »S tem imam problem, to me razkuri, saj je težko ostati konstruktiven. In zato sem se odločila, da bom delala predstavo tudi o tem – ta blokada, ki se mi zgodi, je nekaj, s čimer se lahko ukvarjam.« Kopala pa bo še malce globlje. »Zanima me tudi, kaj se dogaja z žensko kot posamezno pripadnico žensk. Me ženske smo nekaj, kar pogosto družbeno funkcionira kot eno, saj se vse soočamo z istimi vprašanji in težavami, znotraj nas pa je v bistvu toliko nekih stališč in pogledov ... Kako shajamo s sabo, pa druga z drugo, kaj je za nas rodnost, kaj je naše telo, kako si delimo to svoje družbeno telo ... kajti naše fizično telo je hkrati družbeno, v njem se akumulira veliko pomembnih vprašanj.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.