Matej Bogataj

19. 7. 2019  |  Mladina 29  |  Kultura  |  Knjiga

Cristina Battocletti: Hudičevo ogrinjalo

Prevedla Patricija Maličev. Sanje (Sanje Roman), Ljubljana, 2019 142 str., 17,95 €

+ + +

Nečiste sile na dežurstvu

Italijanska pisateljica Cristina Battocletti (Videm, 1972) piše o mejah, vendar nekako brez meja, kot je bil podnaslov biografije Borisa Pahorja, ki sta jo ustvarila skupaj s portretirancem. V romanu Hudičevo ogrinjalo popisuje ozračje v Čedadu – ker gre za mestece v Furlaniji in blizu meje, so seveda zraven tudi Furlani in nekaj ne preveč posrečenih, bolj iz izročila in kolektivnega napaberkovanih spominov na čase Jugoslavije ter nekaj premisleka o večetnični sestavi pokrajine. Zraven so seveda tudi spomini na fašizem in na vojno pa na fojbe; v eni od njih je pristal pripovedovalkin ded, za katerega vsi pravijo, da je bil normalen fašist, torej nič kaj posebno okruten, bolj pozer. Za uravnoteženje pa se v romanu znajdejo tudi stari partizani, ki se radi prepirajo z lastnimi sektaši in ideološkimi odkloni v eni od gostiln.

Roman je zasnovan kot vrnitev protagonistke Irme v domači kraj iz Bologne, kjer študira. Pride na prijateljev pogreb, tam pa vaški posebnež, ki tudi sicer rad kaj narima, med povorko spusti napol ubrisane, napol preroške besede o krivdi za prezgodnjo smrt. Ki ni prva; še prej orjak, za katerim izginejo vse sledi, vrže lekarniško pomočnico s Hudičevega mostu, ki je dokaz čedadske prevare, saj so vragu, ko je zgradil obokani most, namesto človeške duše darovali pasjo – zdaj pa imajo. Potem se skrivnostni samomori in nesreče in čudni dogodki, kot so poškodbe, obstrelitve in podobno, kar vrstijo in Irmi se vse bolj zdi, da je zadaj zarota, še posebej, ko opazi, da je vseprisotna in mogočna skupina vplivnežev, oblečenih v toge. Atmosfera po skrivnostnosti malo potegne na Medsočje Mirta Komela, a sicer to ni kriminalka, temveč bolj srhljivka o kraju z mračno preteklostjo in nič bolj transparentno sedanjostjo.

Cristina Battocletti

Cristina Battocletti

Občutek skrivnostnosti še povečuje Irmino ukvarjanje z družinsko zgodovino: zdaj, na pragu odraslosti, se zave, da doma ni bilo vse, kot je bilo videti: da je mati na primer pila. To ugotavlja med napadi panike in morami, v katerih jo napadajo krivopete, potem pa ob tabletah po lekarnarjevem nasvetu zve še, da je oče bipolaren in da ima verjetno nekaj tega tudi sama. Res je v svojih akcijah nepredvidljiva, konfuzna, celo preganjavična, to pa je produktivno za stilizacijo: Hudičevo ogrinjalo je zgoščena pisava, ki rada premešča in zabrisuje neposredne namige in zato toliko bolj deluje podtalno in sugestivno. Poleg Irme sta v glavni vlogi še samo mesto Čedad in regija, ki se boči nekam proti slovenski meji in čez, in skoraj tipično je, da Irme mesto ne spusti. Njeno linijo bega proti zahodu vedno preseka nesreča, zaprta cesta, prihod novinarjevega kadavra, že kaj. Nekako tipično je tudi, da delo opisuje Furlane kot zapostavljene znotraj države, poleg tega pa pokončne ljudi, ki so se ob Nadiži uprli Nemcem in se še zdaj ponašajo s tem, sicer bolj v oštarijskem kontekstu, a vendar.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.