Marcel Štefančič jr.

19. 7. 2019  |  Mladina 29  |  Kultura  |  Film

Kdo neki tam straši?

Grossmannov festival fantastičnega filma spet dokazuje, da je Slovenija ustvarjena za grozljivke

Saša Pavlin Stošić v vlogi ruske pornodive v Valburgi

Saša Pavlin Stošić v vlogi ruske pornodive v Valburgi

Slovenija je polna turistov, tako da za Slovence praktično ni več prostora. Vsi gledajo le še turiste, ki noro zapravljajo. Če si Slovenec, se natakarji zate sploh ne zmenijo. In če že ravno kaj naročiš, te oderejo. Turisti so motnja.

Tako Marjan (Jurij Drevenšek) pripoveduje svojima partnerjema, bratu Bojču (Marko Mandić), lahkoživemu vetrnjaku, ki se mu zdi, da ga bolj kot turisti ogrožajo ženske, ki njegovega seksističnega sikanja ne gledajo več križem rok, in Ferdu (Žiga Födransperg), obritoglavemu, žogastemu šmuglerju, Bojčevemu prijatelju, Joeju Pesciju tega omizja (njegov grozilni “Kaj misliš, da mislim” zveni kot odmev tistega “How the fuck am I funny, what the fuck is so funny about me?”).

Jasno, Marjan v vseh teh tujih turistih – in njihovi silni volji do zapravljanja – vidi veliko poslovno priložnost. In brata, serijska podjetnika (in serijska luzerja), ki izgledata tako, kot da bi stopila iz Đurićeve serije Brat bratu, slovenske verzije angleške serije Samo bedaki in konji, res potrebujeta novo poslovno priložnost, saj jima je prejšnjo povozil čas: cenene kitajske robe noče več nihče kupovati.

Da pa bi se vsi skupaj čim prej vključili v tekmovanje za zlato gazelo (okej, za “najboljše najhitreje rastoče podjetje”), sklenejo, da bodo tuje turiste, ki jih slovenske turistične agencije običajno vozijo na Bled in Bohinj ali v Postojnsko jamo, zarotniško preusmerili v Valburgo, zapuščeno, razpadajočo, pozabljeno graščino, na kateri piše: “Nepooblaščenim osebam vstop strogo prepovedan!”

Fantje potrebujejo le minibus, spletni forumi pa itak že delajo zanje, saj so spletli priročno, v vseh pogledih lukrativno legendo, da je tam, na Valburgi, nekoč živel strašni graščak, Drakulov bratranec, še krvoločnejši od Drakule, ki je svojim tlačanom pil kri – če mu niso mogli plačati davka, jim je vzel prvorojence in jih pojedel! Da bi bila mera polna, so po II. svetovni vojni tam odprli umobolnico, dokler niso neke lepe noči vsi izginili, doktorji in pacienti, oblasti pa so to potem prikrile, doda Ferdo. “Kakšne fore pa so to,” dahne skeptični Bojč. “Donosne,” odvrne Marjan.

Ja, napočil je čas za trženje mračnih, mučnih, morbidnih ekscesov slovenske preteklosti. In če resnica ni dovolj pikantna, jo sfriziraš, da se bolje poda novim trendom in pričakovanjem turistov. Easy money! Zato bo v Valburgi na voljo tudi “mistična soba”, v kateri bodo lahko turisti “kontaktirali grofa”, ki ga bo – s plastičnimi vampirskimi zobmi – igral Bojč. “Točno to rabijo – jebeni šov!”

Valburga bo velik hit, si mislijo Bojč, Marjan in Ferdo, Slovenci, ki posvojijo neoliberalni mišmaš in njegove lahkotne, hipnotične, neizbežne ljudske slogane: Bodi podjeten! Postani direktor svojega jaza! Razvij svojo blagovno znamko! Turisti kar ne vedo, kaj bi z denarjem, pravi Marjan: “Hočem svoj delež!” Krize je konec, ljudje spet brezmejno trošijo – in pravica do na lahko zasluženega denarja je spet neodtujljiva.

In še preden rečete Teksaški pokol z motorko, že v Valburgo pripeljejo skupino ruskih, nemških, švedskih – ja, evropskih – turistov (ki jih igrajo Luka Cimprič, Saša Pavlin Stošić, Zala Djurić Ribič, Tanja Ribič, Jonas Žnidaršič, Gregor Skočir, Katarina Stegnar in tako dalje ... oh, in Niklas Kvarforth, frontman black-metal benda Shining, švedska verzija GG Allina), toda to niso kaki nedolžni občudovalci Slovenije, temveč ljudje z interesi, bolj ko ne plenilski špekulanti (parodije tistih sankrosantnih “tujih investitorjev”), ki se hočejo s slovensko preteklostjo okoristiti. Nekateri bi se radi dokopali do stare relikvije (“baronovega očesa”), drugi do vampirja, Vasilij (Cimprič), ruski pornozvezdnik, “kralj analnega” in “prihodnost analnega”, pa skuša tam – s svojima soigralkama (Saša & Zala), prav tako ruskima pornodivama – “ukrasti” nekaj pornoselfijev.

Zato odločno vstopijo v Valburgo – v slovensko preteklost. A ne vedo, da je nepooblaščenim osebam vstop v slovensko preteklost strogo prepovedan. Čaka jih “jebeni šov”. Če jih ne prebode kopje, jim glavo preseka cirkularka, tako da izgledajo kot pričeske na irokeza. Glave letijo – in noge tudi. Katakombe, v katerih ždijo nacisti, vampirji in kanibali, se odprejo. Ven skoči demon, groteskni “sam-svoj-mojster”, slovenski Leatherface, mutacija pridnega Slovenca z nacistično čelado. Turisti ne postanejo pijača, temveč jedača. Kri mutira v krik, krik v paniko, panika v slasher, slasher v splatter, splatter v torture porn, torture porn pa v slovensko verzijo Teksaškega pokola z motorko – v Slovenski pokol s cirkularko.

Prekletstvo Valburge, nova slovenska grozljivka, ki jo je posnel – režiral, napisal, produciral, zmontiral ipd. – Tomaž Gorkič

Prekletstvo Valburge, nova slovenska grozljivka, ki jo je posnel – režiral, napisal, produciral, zmontiral ipd. – Tomaž Gorkič

Ne, s slovensko preteklostjo ni šale – ne moreš je zasenčiti. Ne moreš si je pokoriti. Kakor je tudi ne moreš preleviti v pornič, ker to že je. Tako lepa je, da fuka sama s sabo.

Tako se odvrti Prekletstvo Valburge, nova slovenska grozljivka, ki so jo v četrtek, 18. julija, premierno zavrteli na Grossmannu, 15. Festivalu fantastičnega filma in vina v Ljutomeru (16. do 20. julij). Logično, posnel – režiral, napisal, produciral, zmontiral ipd. – jo je Tomaž Gorkič, avtor Idile, ki je v Ljutomeru predstavil tudi Metoda, kratki film o serijskem morilcu Metodu Trobcu (Luka Cimprič), uvod v bodoči celovečerec.

V Metodu dodano vrednost pokaže slovenski fant od fare, ki ostane zvest svoji materi, v Idili jo pokaže slovenska narava, ki se ne more upreti svoji grozljivi lepoti, v Prekletstvu Valburge pa slovenska hiša strahov, “nacionalni zaklad”, ki ga zanemarijo, degradirajo in izčrpajo, da bi ga lažje privatizirali, in ki se privatizaciji potem na grozovito komičen, obešenjaško krvav, sarkastično slikovit način upre. Čakajte, da Gorkič mlačvo s cepci – to tipično slovensko kmečko opravilo – prevede v body horror. Manjka le še pojoča perica.

Prihaja pekel

Slovenija je bila ustvarjena za grozljivke. Kot namreč vemo, nadpovprečno veliko Slovencev živi v svojih, lastniških domovanjih. In kaj nam sporočajo grozljivke? Tole: ljudje delajo vse, da bi se dokopali do svojega lastnega domovanja, ki pa se na koncu vedno prelevi v pošast! Vir groze postane stvar, ki je Slovencem najbolj sveta – domovanje, nepremičnina.

V teh hišah nisi nikoli sam, kaj šele varen. Mrtvi v njih vedno pritiskajo na žive. V njih vedno hrešči neprebavljena in nervozna vsota družinskih travm, emocionalne odvisnosti, freudovske preteklosti, socialne izoliranosti in gentrifikacijskega cinizma. Ne, živi se tu nikoli ne spočijejo. To so hiše z visoko dodano vrednostjo – hiše, v katerih strašijo demoni zgrešene stanovanjske politike.

In Grossmann te dni ponuja kopico grozljivk s starimi, mračnimi, okultnimi, nasilnimi, stresnimi hišami, ki jih je nemogoče zapustiti (Spake, Štiri roke, Zadnji stanovalec), ki se jih je nemogoče znebiti (Odmevi strahu) in ki jih je nemogoče obvladati (Nočna varuška). V britanski črno-beli grozljivki Prihaja pekel, postavljeni v trideseta leta, se v razpadli podeželski palači, ki – tako kot Gorkičeva Valburga – ni brez smisla za humor (in cinizem), zbere aristokratska družbica, ki s svojo vzvišenostjo, ošabnostjo in privilegiranostjo kar kliče “peklensko” prerazporejanje stanovanjskega bogastva. Kdor ga hoče preživeti, se mora odpovedati pohlepu. Tisti iz nižjih slojev imajo prednost, saj so bolj utrjeni od rentnikov.

Film Prihaja pekel tekmuje za hudega mačka, glavno Grossmannovo nagrado – tako kot Tumbbad, morasti, brutalni, vizualno halucinantni indijski maelstrom, ki je nastajal 22 let (!) in ki ne pušča nobenega dvoma, da je pohlep prekletstvo, ki okuži cele generacije, in da je patriarhat “naravni” okvir pohlepa. Vinayak (Sohum Shah), glavni junak, obseden z zlatom, zatre ženo in družino. Bolj ko se nagiba k mizoginiji, seksizmu, posilstvu, bordelski mentaliteti, omejevanju svobode in nasilju, bolje se poda kapitalizmu, ki osvaja Indijo.

Tudi ostali štirje filmi, ki tekmujejo za hudega mačka, so slike boja proti kapitalizmu: madžarski triler X – izkoriščani pilotira detektivka (Mónika Balsai), ki je tako alergična na kri, kriminal in kraje zločina (oh, in kapitalizem), da umore preiskuje le s pomočjo fotografij, španska Gora bogov – mockumentarec o srhljivem izginotju režiserja dokumentarca o destruktivnosti slave – pokaže, da slava ljudi le utrjuje v veri, da so superiornejši od drugih in da je naloga drugih, da jih slavijo in častijo, Stricklandov psihedelični giallo V tkanini – zgodba o bleščeči, senzualni, agresivni rdeči obleki, ki se kot serijska morilka seli od ženske do ženske – je kritika trošenja in objektiviranja, ki “ubija” ženske, v švedskem Črnem krogu pa lahko človeku najboljšo verzijo njegovega jaza, ki jo terja kapitalizem (bodite najboljši, konkurenčni, produktivni, fokusirani, samozavestni, učinkoviti!), priskrbi le “ezoterična” vinilna plošča, ki pa ima mračne stranske učinke (črne misli, paranoja, tretje oko, eterični dvojnik). Kot tista rdeča obleka – in slava. In videokaseta v Krogu.

Hčerko izumitelja te hipnotične plošče, ki človeka optimizira in pripravi na stresno življenje v kapitalizmu, igra Christina Lindberg, alias “dekle, ki se ne smeji”, alias “dekle s črno prevezo”, zvezdnica Vibeniusovega kultnega Trilerja (1973), model za Elle Driver v Tarantinovem hitu Ubila bom Billa, ki je tudi posebna gostja letošnjega Grossmanna.

Posebni gost pa je Sam Firstenberg, ki je na začetku osemdesetih let za firmo Cannon režiral serijo akcijskih filmov o nindžah, z Nindžo maščevalcem in Ameriškim nindžo vred, tako da mu je pripadla čast, da je Zahod okužil z nindžami, neke vrste pošastmi, črnimi in fantomskimi, povsem konkurenčnimi grossmannovskim pošastim – zombijem (Mrtvi ne umirajo via Jim Jarmusch), mutantom (Spopad mutantov), nacističnim psom (Volkodlak), nacistom s temne strani Lune (Jekleno nebo 2), poltergeistom (Mrtvi ne govorijo), sadističnim morilcem (Abrakadabra), demonom (Veter), jasnovidcem (Hotenje), norveškim black-metalcem (Gospodarji kaosa), očetom (Si to ti, očka?), melonoglavcem (Terenski vodnik po zlu) in “degeneriranemu” punkerju GG Allinu (Allinovi).

Grossmann je supermarket groze – za vsakogar nekaj. Ste klavstrofobični? Potem ne spreglejte danske Rezalne glave, v kateri v podzemskem vrtalnem stroju obtičijo novinarka in dva delavca, ki jim počasi zmanjkuje zraka. Ljubite nihilizem? Potem si poglejte briljantno rusko grotesko Umri že enkrat!, sliko Putinove Rusije, v kateri črni humor in brutalnost tako krvoločno vpijeta drug na drugega kot v Prekletstvu Valburge.

Ne, demokratura ni slaba za film, navsezadnje, tako kot je v sovjetski demokraturi nekoč nastal Solaris, je v madžarski demokraturi zdaj nastal Gospodov glas, Pálfijev metafizični sci-fi, ki dela vse, res vse, da bi bil nepozaben. Mar tega ne delajo tudi grozljivke? In mar tega ne dela Prekletstvo Valburge?

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.