Grega Repovž

Grega Repovž

26. 7. 2019  |  Mladina 30  |  Uvodnik

Prekleti Hrvati

Res je bilo nenavadno v preteklih dveh tednih poslušati privoščljiva poročila slovenskih medijev, ko so navajali sicer vprašljive podatke o tem, da je obisk turistov v juliju – po dvanajstih dneh tega meseca, sic! – nižji za šest odstotkov glede na preteklo leto. Pri čemer je seveda večina medijev pozabila dodati, da je v istem trenutku na letni ravni hrvaški turizem že beležil več kot štiriodstotno rast glede na preteklo leto.

Za začetek velja opozoriti, da čeprav slovenski mediji ves čas privoščljivo pišejo in poročajo o tem, kako zelo rastejo cene turističnega bivanja na Hrvaškem (kot da v Sloveniji ne) in podobno, je treba opozoriti, da je Hrvaška izjemno priljubljena turistična destinacija za Evropejce (in tudi Slovence) in da veljajo sosedje za zelo dobre gostitelje. Slovenci radi izpostavljamo vsako objavo tujih medijev o slovenskih naravnih in urbanih lepotah, a v primerjavi z objavami hrvaških lepot smo dejansko veliko redkeje omenjeni. Hrvaška je turistična velesila, Slovenija ni.

Podatek o domnevnem manjšem obisku za Slovenijo že zaradi elementarne dostojnosti in omikanosti ne more biti razlog za privoščljivost. Ker če bi se izkazalo, da to drži, je to namreč razlog za skrb. Na turizem namreč močno stavimo tudi v Sloveniji, morebitni upad turističnega obiska na Hrvaškem se lahko vsaj delno pozna tudi v Sloveniji, saj veliko turističnega priliva ustvarimo prav s turisti, ki se v Sloveniji zgolj ustavijo, njihov cilj pa je dejansko Hrvaška (tudi tisti, ki se pri nas zadržijo le dve uri od ene do druge meje, kupijo vsaj vinjeto). Z drugimi besedami: na hrvaško uspešnost na področju turizma smo vsaj delno vezani tudi ekonomsko. Zato si moramo dejansko želeti, da je hrvaški turizem čim uspešnejši, ker bomo s tem uspešnejši tudi mi. A morebiten dejanski upad obiska na Hrvaškem gre jemati s še večjo zaskrbljenostjo. Lahko je namreč znak sprememb. Dejstvo je, da se nekatere v zadnjih letih manj priljubljene obmorske lokacije vračajo na turistični zemljevid, Grčija in tudi Turčija. A to še ni vse. Z vse večjo ozaveščenostjo, kakšne so posledice podnebnih sprememb, prihajajo tudi spremenjene turistične navade. Vse več ljudi se na primer zaveda, da je potovanje z letalom ekološko izjemno sporno, in začenjajo uporabljati alternativne možnosti potovanja, kar bo brez dvoma vplivalo na razdalje, ki jih bodo ljudje za dosego dopustniškega cilja pripravljeni narediti. Danes je biti ekološko zaveden vse bolj modno, pomemben del posameznikove podobe in samopodobe, to se bo le še stopnjevalo. Zato gre pričakovati tudi pomembne spremembe v navadah. Na nekaterih področjih se to vidno dogaja, brez dvoma se bo to zgodilo tudi na področju počitnikovanja.

Vse, kar smo navedli, so razmisleki, ki bi se morali pojaviti ob domnevno skrb zbujajočem podatku iz Hrvaške, a nič od tega nismo videli v javni razpravi. Ko Nemčija objavi, da gospodarska rast zamira, v Sloveniji (upravičeno) vsi ocenjujejo in tehtajo, kakšne posledice bi to lahko imelo na slovensko gospodarstvo. Enak odziv bi – glede na dejansko povezanost – moral slediti tudi navedenim podatkom iz Hrvaške, veliko bolj smo namreč povezani z njenim turističnim uspehom, kot smo si v Sloveniji pripravljeni priznati.

In zato naj še enkrat opozorimo, kako škodljivo (za obe državi) je, da nista zmogli po osamosvojitvi ustvariti zavezništva. Danes bi jima bilo obema lažje, že migracije bi z dejanskim (ne zgolj varnostnim) sodelovanjem lahko neprimerno bolje nadzorovali in usmerjali, predvsem pa bi kot zaveznici lažje nastopali znotraj Evropske unije. Naj si namreč še tako zakrivamo oči pred resnico, so politične, geostrateške in tudi podnebne spremembe povzročile, da se ti premiki ljudi proti Evropi ne bodo ustavili. Hrvaška je zaradi tega v stiski, v stiski je Bosna in Hercegovina, težave obeh držav občutimo tudi sami, ne moremo se delati, da njune težave niso tudi naše, saj jih občutimo vsak dan.

A ne gre le za to. Hrvaška je na področju znanosti, umetnosti in tudi turističnega razvoja država, ki bi se jo res splačalo imeti za zaveznico. Navedimo le primer. Klinična centra v Zagrebu in Ljubljani bi na primer lahko zelo plodovito sodelovala, ker sta državi za marsikatero področje premajhni, da bi ga razvijali sami. Ideja o skupnem centru za otroško srčno kirurgijo so nemudoma obstale, ker sploh ni dejanskih kanalov sodelovanja, ne gre le za nezaupanje. V teh razmerah in ravni odnosov preprosto nobena država ne institucija ne želi tvegati, že sogovorniki se ne morejo najti, saj sodelovanje – razen med posamezniki – sploh ni vzpostavljeno. Enako velja za šolstvo, promet, pa za pogajanja s tehnološkimi velikani, na primer pri gradnji mobilnega omrežja pete generacije – na tem področju se še Nemčija na primer počuti majhna.

Seveda bi bilo na tej točki najmikavneje razpravljati o deležu krivde posamezne države in politike, da so naši odnosi taki. A prav ta razprava žal v slabih tridesetih letih samostojnosti obeh držav ni pripeljala nikamor, pa tudi v Evropi veljamo oboji za nezrele prepirljivce in picajzle – ne, ne veljajo za take le Hrvati, mi pa za zgled zrelosti. Normalizacija odnosov bi zato morala biti resen cilj slovenske politike. Res je, državi bremeni arbitražni postopek, a Slovenija in Hrvaška ne bi bili prvi državi, ki sicer imata tak spor, na vseh drugih področjih pa plodno sodelujeta, ker vesta, da to koristi obema.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.