Bernard Nežmah

Bernard Nežmah

26. 7. 2019  |  Mladina 30  |  Pamflet

Prvinske podobe devastacije

Požari ne deponijah smeti, zakopavanje energetskih odpadkov in ogroženi vodni viri

V zbirnem centru za embalažo Dragonja se je vnel velik požar, v katerem je gorelo prek 100 kubičnih metrov plastike. Po uspešnem posegu gasilcev se je odvila enaka zgodba kot v nedavnih požarih: vznemirjanje je odveč, zaenkrat ni zaznane okoljske škode! Posebni junak uspeha je bil seveda pristojni inšpektor, ki na dan požara sploh ni prišel na pogorišče. Če ne meriš takojšnjih emisij, jih čez nekaj dni v zraku zagotovo ne boš našel. Na kraj umora si oglednik ne pride ogledat mrliča čez tri dni.

Umor okolja ima pod Šarčevo vlado status neznatnega delikta. Spletna stran Siola je pred tednom objavila besno pismo prebivalcev bloka, ki so bentili, da jim sosed greni življenje, ker na balkonu peče čevapčiče. Kaj storiti, ko se na njihove pritožbe ne odziva? In pravni svetovalec jim je pokazal pot, po kateri lahko večina stanovalcev pravno doseže, da zlodeja, ki po stavbi širi nezaželeni vonj lepo pečenega mesa, prisilno izseli!!!

Ko podjetje za zbiranje smeti ni v stanju, da mu skladišča odpadkov ne zagorijo, pa nič. Pečenje pol kile mesa ima status fatalnega onesnaževalca, čeprav civilna zaščita ne izda opozorila, da morajo vsi okoliški stanovalci takoj zapreti vsa okna, gorenje piramide plastike, za katero krajevne službe izdajo navodilo o takojšnjem zaprtju vseh oken, pa je problem, ki izpuhti v nekaj urah.

Izliv kerozina pri Hrastovljah, ki ogroža pitno vodo Primorske, je povzročil redni nadzor stanja vode v bližnjih vrtinah. Pred dnevi se je izkazalo, da je ena izmed vodnih vrtin kontaminirana z mineralnimi olji, a je vodja ARSA Liljana Kozlovič javnost pomirila, da to nevarno olje ni prišlo iz izlitja vlakovne cisterne, ampak od drugod. Posledice železniške nesreče bodo očitne šele po močnem deževju. Toda, reč je osupljiva: povsem mimogrede so razkrili neznanega onesnaževalca z mineralnimi olji. Še huje, če ne bi zaradi nesreče s kerozinom preiskovali podzemne vode, sploh ne bi ugotovili, da je del vodnega vira kontaminiran! In logično vprašanje: kakšno je dejansko stanje pitne vode v Sloveniji? Je samoumevno, da imamo in bomo imeli na veke vekov obilje odlične vode? Ne glede na to, kaj se zakopava v zemljine in izliva v vodotoke? Na Poljskem na primer v mestu Katovice in po večini države iz pip sploh ne priteče pitna voda.

Da bi tudi v prihodnje zagotovili vodno oskrbo, so ljubljanske oblasti pod vodstvom župana Zorana Jankovića začele več kot stomilijonski projekt obnove in dograditve vodovoda in kanalizacije. Impozanten projekt bo doživel krono jeseni v Stockholmu, ko bodo podelili Nobelovo nagrado za dosežke iz kemije. Prvi kandidat povsem brez konkurence je šef VO-KA Krištof Mlakar, ki mu je uspel edinstveni dosežek - vgrajuje kanalizacijske cevi, ki so absolutno vodotesne!!!!!!!!!!!!!!!!!!! Nekaj, kar svet doslej še ni poznal.

No v domovini nima resnih težav z ministrstvom za okolje in Arsom, nekaj problemov mu povzročajo obsavski kmetje, ki so najeli varnostno službo, ki ne dovoli nadaljnje gradnje fekalnih cevi prek vodnih virov, ki ležijo pod njihovimi njivami. Časnik Delo je zadevo tako opazil in jo naslovil - Nova ovira za kanalizacijo čez vodonosnik. Protestniki, ki se borijo za ohranitev vodnega ovira, so ovira za razvoj mesta??? Človek bi pričakoval bolj preiskovalen pristop: kaka šlamastika je županov projekt, ko so sto in večmilijonsko gradnjo začeli brez ustreznih dovoljenj? Ali pa pogled v druga ozadja: veliki projekt napredka, ki poteka v imenu odpravljanja greznic, kanalizacije sploh ne bo pripeljal v kraj Stanežiče, kjer bo ostal grezniški sistem, podobno tudi v delu Pirnič in še kje.

Država Francije je razdeljena na šest regij, kjer ima vsaka komite za vodo, ki ga sestavlja po 180 članov, med njimi tudi predstavniki uporabnikov vode: industrije, kmetijstva, ribolova, turizma, elektrarn, civilnih porabnikov, znanstvenikov in okoljevarstvenih združenj. O posegih razpravljajo in odločajo v tem širokem forumu. In demokracija v Ljubljani? O usodi pitne vode za sedanje in bodoče rodove odločata župan Janković in njegov vodni direktor Mlakar.

Te dni se je v medije prikradla zgodba o odvozu pepela ljubljanskih toplarn v Trbovlje. Do konca oktobra naj bi jih tja odpeljali dva tisoč ton. In kako je vest prišla na dan? Zgroženi domačini so opazili kolone kamionov, ki so se začeli valiti v njihovo mesto, in so začeli klicati županjo, ki prav tako presenečena o tem ni vedela nič. Ljubljanska oblast se je dogovorila s trboveljsko energetsko družbo (HSE) za mastodonski posel z odpadki, o katerih pa ne županja ne meščani niso bili obveščeni!??????? Po prvih protestih je HSE poskušala pomiriti javnost, češ da ne bodo skladiščili ljubljanskega pepela, ampak ga bodo predelovali v gradbeni material. A zgodba ima na vsakem koraku luknjo: na nekdanji deponiji Prapretno je prepovedano odlagati te odpadke, saj so območje zaprli in ga rekultivirali, ob tem da HSE nima dovoljenja za predelavo pepela!????? Seveda je energetski PR prinesel všečno zgodbo o recikliranju nenevarnih odpadkov v gradbeni material. Predzgodba sega v Moravče, kamor so doslej iz Ljubljane vozili pepel. So tudi tam ustvarjali pravljični zero-waste krog in elektrofiltrski pepel predelovali v gradbeni material, ki so ga potem prodajali po svetu? Nak, zakopavali so ga globoko v tla, brez sledi o reciklaži.

Leta 2016 so Ljubljano razglasili kot zero-waste prestolnico, s čimer se je mestna oblast hvalila naokoli. Župan se je zaklinjal, da bodo storili vse, da odpadkov ne bodo usmerjali na odlagališča in sežigalnice, temveč jih bodo predelovali in reciklirali v izdelke za ponovno uporabo. Vmes pa so jih pošiljali v moravško podzemlje, zdaj se jih skušajo znebiti v smeri Trbovlje.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.