Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

26. 7. 2019  |  Mladina 30  |  Kultura  |  Portret

Aljaž Primožič, pisec

… ki z umetnostjo opominja na to, da imamo več čustev, kot jih obravnavamo pri pouku psihologije

Osemnajstletni Aljaž Primožič je letošnji dobitnik Župančičeve frulice, ki jo vsako leto podeljujejo najboljšim osnovnošolskim in srednješolskim pesnikom ter osnovnošolskim deklamatorjem. V konkurenci dvainštiridesetih pesnikov je žirijo v sestavi Veronika Dintinjana, Igor Divjak in Janko Lozar prepričal z grenko ljubezensko pesmijo Moje stanovanje. Vendar si pozornosti ne zasluži le zaradi nagrade, temveč ker kljub mladosti že nekaj let opozarja nase s svojo umetnostjo. Je urednik gimnazijske literarne revije in vodja šolske gledališke skupine, sodeluje pri pesniškem festivalu Izrekanja in literarnih večerih ter dogodkih v rodnem Celju, objavlja v pomembnejših literarnih revijah in na portalih, dve leti je bil del projekta Mlada Drama – prvič so sodelujoči dramska besedila ustvarjali pod mentorstvom Žige Divjaka, drugič Luke Marcena –, režiral pa je tudi že tri produkcije, Jagababo Daneta Zajca, Salomo Oscarja Wilda in posebej odmevno Trpljenje mlade Hane Katje Gorečan. Ker se je v režiji prvič preizkusil tako mlad, se v teh treh predstavah dobro kaže kronologija njegovega razvoja. »Ko smo delali Jagababo, smo se vsi še precej iskali, ampak mislim, da je bil končni izdelek kljub temu dober. Saloma je bila zame spet malo drugačna izkušnja, ker se mi je zdelo, da nisem delal čisto s srcem, ampak če ne drugega, sem se takrat naučil, da moram res stati za predstavo oziroma tistim, kar počnem, ker se to pozna na končnem izdelku. Raje delam v manjši zasedbi, pri Salomi pa je veliko likov – poleg tega nisem v celoti padel v besedilo.« Zato pa se je toliko bolj našel v Trpljenju mlade Hane, s katero so ustvarjalci gostovali na festivalih Trans- generacije in Vizije. Sicer se še vedno nima za režiserja, ker je zanj režiser nekdo s formalno izobrazbo – vendar pa računa na to, da jo bo kmalu imel, izobraževanje želi namreč nadaljevati na AGRFT, smer gledališka režija. »Čeprav tudi pišem poezijo, o primerjalni književnosti ne razmišljam, ker to lahko še naprej počnem ob poklicu. Če mi uspe priti na režijo in dobiti neko zaposlitev na tem področju, bom res zadovoljen.«

Ker je njegova mama profesorica slovenščine, je kot majhen večkrat slišal, da »piše samo zato, ker se s tem ukvarja mama«. A čeprav je ljubezen do jezika v družini gotovo nekoliko vplivala nanj, prizna, da se z mamo večkrat spreta glede poezije, saj je bolj ljubiteljica tradicionalistične literature, njega pa zanimajo modernejše smeri. »Mislim, da avtorji, ki jih obravnavamo pri pouku slovenščine, pri marsikom ubijejo zanimanje za branje. Ljudje neradi berejo predvsem zaradi šole, ker jim je branje predstavljeno na nezanimiv način, ’sodobni’ pa so pisatelji, ki so stari več kot osemdeset let oziroma že kar nekaj časa pokojni,« pravi. Ravno zaradi rigidnega šolskega sistema ljudje razvijejo odklonilen odnos do književnosti in umetnosti nasploh, čeprav je, kot poudari mladi ustvarjalec, umetnost še kako pomembna. »V vsakem obdobju umetniki iščejo odgovore na vprašanje, čemu umetnost, in v današnjem času bi lahko bil odgovor to, da spomni človeka, da imamo več čustev, kot jih obravnavamo pri pouku psihologije. Da imamo do vsake osebe, predmeta, pojma, besede v poeziji ali pa luči v gledališču nek svoj odnos, svoje čustvo – in da je to tisto, kar nas dela ljudi. Na to radi pozabljamo.«

Njega pri ustvarjanju k sreči podpira vsa družina. »Ravno tako profesorji. Že v osnovni šoli sem imel odlično učiteljico za slovenščino, posluh za umetnost pa ima tudi naša gimnazija. Vodstvo šole mi gre vedno na roko, če manjkam pri pouku zaradi kakšnih umetniških dejavnosti. Na voljo imamo tudi dobre mentorje, moj mentor je na primer pesnik Kristian Koželj, s katerim sva se tudi spoprijateljila, in mi je potem malo pomagal, da sem se uvedel v te kroge.« Še ena mentorska figura, ki jo Aljaž zelo ceni, je režiser Žiga Divjak, pa tudi sicer se mu zdi alternativno gledališče, znotraj katerega deluje Divjak, najbolj intrigantno oziroma se kot del njega po končanem izobraževanju, če mu bo sreča naklonjena, vidi tudi sam. »Seveda začneš z neko osnovo, s klasičnim gledališčem. Tudi sam sem imel najprej abonma v Drami, potem pa začel odkrivati, kaj me še zanima zunaj tega.«

In ko smo že pri zanimanjih – mnenja je, da umetnik ne more biti zadovoljen samo s tem, da je umetnik, ampak ga mora zanimati še marsikaj drugega. Na primer kulinarika, glede na to, da se je pred kratkim začel ukvarjati s peko medenjakov – ali pa druga plat, naravoslovne vede. »Sam sicer nimam talenta za naravoslovje, imam pa najboljšega prijatelja, ki je biolog, tako da tudi od njega marsikaj izvem. (smeh)«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.