Marcel Štefančič jr.

26. 7. 2019  |  Mladina 30  |  Kultura  |  Film

Levji kralj

The Lion King, 2019, Jon Favreau 

zadržan +

Tehnično brezhibni kič.

Prizori, ki zažigajo v animiranih filmih, zažigajo prav zato, ker so animirani. Liki, ki so tako simpatični v animiranih filmih, so tako simpatični prav zato, ker so animirani. Kar velja tudi za gege v animiranih filmih – duhoviti in zabavni so prav zato, ker so animirani. In seveda, to velja tudi za emocije v animiranih filmih – raznežijo nas prav zato, ker so animirane. Ergo: reči, ki se zgodijo v animiranih filmih, kupimo le zato, ker so animirane. Če ne bi bile animirane, nas ne bi zanimale. Toda Disney je sklenil, da bo nezanimiv, zato serijsko snema “igrane” – okej, digitalno fabricirane – rimejke svojih animiranih klasik. Knjiga o džungli, Lepotica in zver, Pepelka, Aladdin, Slonček Dumbo. Zdaj je tu še Levji kralj, “Bambi z levi”, Hamlet à la Disney, kar pomeni, da so tu vsi “nepozabni” liki (Simba, Mufasa, Scar, Timon, Pumbaa, Nala, pa hijene), šekspirjanski zapleti in “veliki” trenutki (prizori, štikli, replike, grozljivosti ipd.), ki so krasili original in ki zdaj, četudi pedantno, tako rekoč dobesedno prevedeni v “igrano” verzijo, izgledajo čudno ceneno, banalno in naivno. Disney nam hoče reči: joj, a se spomnite tega prizora! Ali pa tega!

V resnici pa vas vse te fotorealistične impersonacije spomnijo le na to, kako dober – in superioren – je bil original. Stric Scar, Hannibal Lecter originalnega Levjega kralja, je zdaj tako lahkoten, da bi lahko pel Can You Feel The Love Tonight. “Igrani” Levji kralj, tehnično brezhibni kič, ki bi se odlično podal vrtnim palčkom in nad katerim so avtorji tako navdušeni, da prizore kar vlečejo in vlečejo (rimejk je pol ure daljši od originala), je videti le kot staromodni derivat Igre prestolov – lev hoče nazaj svoj prestol. Prav res – circle of life.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.