Janko Lorenci

Janko Lorenci

2. 8. 2019  |  Mladina 31  |  Kolumna

Umik k zvezdam?

Prikovani na Zemljo, brez plana B

Američana, ki je pred pol stoletja prvi pristal na Luni, je tja zaneslo predvsem ameriško kosanje s Sovjetsko zvezo. Ko je SZ razpadla, je kozmično tekmovanje zastalo, zdaj, ko na njeno mesto stopa Kitajska, spet oživlja. Načrtujejo se odprava s človeško posadko na Mars, novi pristanki na Luni itd. Človek znova pogleduje k zvezdam.

A tja ne more, pot je dolga, za zemeljske pojme neskončna. Od Zemlje do naše zvezde, Sonca, potuje svetloba osem minut, do najbližje tuje zvezde pa cela štiri leta – sredi neskončnosti živimo. Potovanje do tujih zvezd ostaja fantastika, a to želje po potovanjih ne ubije – tudi zato, ker je že jasno, da je roj planetov v našem osončju, če ne štejemo Zemlje, mrtev, brez življenja.

V nebo pogleduje in v mislih sega po zvezdah zelo pisana druščina: navadni ljudje, politiki, vojaki, podjetniki, znanstveniki, umetniki, fantasti. Ena bolj nenavadnih zamisli pravi, da bi ljudje do zvezd potovali od kometa do kometa, podobno kot so stara ljudstva premagovala Pacifik od otoka do otoka. A bolj od vprašanja, kako tja gor, je po svoje zanimivo vprašanje, zakaj rinemo v te višine-globine. Motivi so različni, stari in novejši, tehtni in banalni, nekateri kar metafizični. Iz zvezd smo narejeni, poje pesem (Moby), in po neki teoriji smo res: polovica materije v naši galaksiji, torej tudi tiste, iz katere smo sami, je z eksplozijami mogočnih supernov (umirajočih zvezd) pripotovala iz drugih galaksij. Torej smo deloma taki kot daljna ozvezdja in nas vleče k njim.

No, to je bolj stvar za mistike in pesnike. V vesolje, res samo tisto pred nosom, segamo iz povsem prozaičnih razlogov – vojaških, gospodarskih, političnih, znanstvenih … Brez satelitov, na primer, si je težko predstavljati življenje. Ti visoki sli inženirsko-znanstvene pameti se značilno uporabljajo v dobre (napovedovanje vremena) in slabe (vojaške) namene. Skratka, vesolje uporabljamo in zlorabljamo, vanj prenašamo vzorce medsebojnih odnosov od tu spodaj. Iz tega se počasi kotita tudi militarizacija in celo hotenje po privatizaciji vesolja.

So še drugi motivi. Bolj kot teorija o naši zvezdni strukturi je otipljivo človekovo nagnjenje k iskanju, odkrivanju, raziskovanju, širjenju. Prostora za vse to je v vesolju neizmerno, Zemlja pa postaja tesna. Nagonu odkrivanja in iskanja lahko dodamo staro človekovo željo, da bi ugotovil, ali je v vsem velikanskem univerzumu sam ali pa življenje obstaja tudi drugje. Statistično gledano bi moralo; samo v naši galaksiji, Rimski cesti, je na milijone Zemlji v marsičem podobnih planetov. Pri tem ni rečeno, da si to drugo življenje ali celo sebi podobna bitja res želimo odkriti – s tem bi zgubili svojo enkratnost. Kakorkoli, dokazov o zunajzemeljskem življenju ni in tudi to je motiv, da se upajoče-strahoma išče naprej.

V višine pogledujemo tudi zato, ker smo Zemlji prepuščeni na milost in nemilost. Nimamo rezervnega planeta, nimamo plana B, zatočišča, kamor bi lahko zbežali, če bi se naši krogli zgodilo kaj hudega. Planet lahko doletijo različne katastrofe in uničijo vse živo – padec velikega asteroida, izbruh supervulkanov, Sonce, ki bo med umiranjem Zemljo dobesedno scvrlo. To so realne, a k sreči negotove ali pa zelo oddaljene nevarnosti. Vse so tudi grožnje narave, višja sila, neodvisna od človeka.

Čisto drugače je s krizo okolja, s tem našim, človeškim produktom. Podnebje, ena od sestavin te krize, se spreminja od nekdaj, a še nikoli se ni spreminjalo tako naglo in prav zato tako zlovešče; živa bitja se ne utegnejo prilagoditi. Vročinski valovi, ki po novem mučijo tudi prebivalstvo v zmernem podnebju, so po svoje dobrodošli in bi morali sprožiti množično treznjenje: svarijo nas, da imajo znanstveniki s črnimi napovedmi prav, da bodo spremembe zadele vse, da časa zmanjkuje in da so politično-kapitalski upravljavci našega življenja zločinsko neodgovorni.

Nelagodje se počasi zajeda tudi v podzavest. Pogled se instinktivno tudi zato bolj usmerja v nebo, nebo kot prebivališče odrešenikov in kot prostor potencialnega umika. A ne samo instinktivno. Ni naključje, da neredki superbogataši financirajo različne vesoljske zamisli in programe. Vsi že zdaj živijo v premoženjskih in statusnih oazah, a tudi njih postaja strah in iščejo preživetvene gete za prihodnost, svoje individualne plane B. Celo beg s planeta jim je hipotetično na voljo. Če ne ta hip, pa morda čez čas.

Velikanska večina navadnih ljudi v dogledni prihodnosti te možnosti ne bo imela, tudi če se bo zgodila kaka tehnološka revolucija. To bo – bi bil – kvečjemu kanal za pobeg privilegiranih. Skratka, drzni, že kot dosegljiva realnost slikani načrti o kolonizaciji vesolja ostajajo za milijarde navadnih ljudi sanje, fantastika, posodobljena varianta vnebohoda. Zbujajo kvečjemu lažne upe ali celo odvračajo pozornost od tega, kar je neprimerno bolj nujno in realistično: posvetiti se življenju, organizaciji življenja tu, na Zemlji.

To življenje je organizirano globoko narobe, sicer nekateri ne bi bili tako noro bogati, drugi brezupno revni, množice pa bodo, čeprav bistveno manj krive, živele vedno slabše in vedno bolj izpostavljene krčem ranjene narave. Njeno hiranje je še mogoče ustaviti, vendar le z ostro preureditvijo in nastankom družbe, ki se ne bo vrtela okoli profitov.

To ne pomeni, da ne gre več gledati k zvezdam. To je v človekovi naravi. Nekoč bodo ljudje morda res potovali k zvezdam in med njimi. A to se jim lahko posreči le, če bodo pred tem začeli paziti na svojo vesoljsko domovino. Če ne bodo, bodo morebitni Oni, ki na drugem koncu vesolja pogledujejo k naši zvezdi in morda čakajo, da pridemo, čakali zaman.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.