Heni Erceg

Heni Erceg

2. 8. 2019  |  Mladina 31  |  Hrvaška

Karikatura feminizma

Predsednica države poskuša ustvariti feministični videz ženske, ki si je pravice krvavo priborila, a v resnici je pravo nasprotje ženskosti

»Te izmečke je treba zapreti, do smrti bi morali biti na prisilnem delu,« si je zaželel italijanski podpredsednik Matteo Salvini, ki je takoj vedel, da so za smrt rimskega policista odgovorni priseljenci iz Afrike. Izbruhi sovraštva njegovih privržencev so preplavili medijski prostor, fašisti pa niso pozabili na križ pribiti niti mlade kapitanke reševalne ladje Carole Rackete, ker je »te morilce pripeljala v državo«. Pred nekaj tedni kapitanka ni upoštevala zahteve, naj več deset izčrpanih migrantov z ladje preprosto pomeče v morje, ampak ji jih je uspelo spraviti na kopno, zato pa bi skoraj končala v zaporu. A medtem ko so italijanski desničarji histerično razvnemali nizke strasti, se je izkazalo, da karabinjerjevi morilci niso nesrečniki z vzhoda, ampak mladenič iz ugledne kalifornijske družine.

Seveda se Salvini ni posul s pepelom, zakaj bi se? Saj vendar zgolj – s fašistično vztrajnostjo – brani državljanske pravice Italijanov pred posledicami vdora nevarnih tujcev, v praksi torej udejanja načelo postavljanja državljanskih pravic nasproti človekovim pravicam. To je nova, težko sprejemljiva, mučna filozofija, ki izničuje najpomembnejšo pridobitev demokracije, temeljne človekove pravice, saj te v primerjavi s tako imenovanim državljanskim pravom niso vredne piškavega oreha. Z drugimi besedami, vredne niso nič, kadar se narod »brani« pred nezaželenimi, drugačnimi posamezniki. To je sodobna desničarska dogma, ki človečnost in spoštovanje posameznih človekovih pravic tepta v imenu golega, razčlovečenega nacionalizma, s kakršnim se Evropa brani na mejah.

»Pri tistih, ki prihajajo na našo mejo, pa ne veste niti, kdo so, niti zakaj so prišli, je včasih treba uporabiti ustrezno silo,« hrvaška predsednica upravičuje redno policijsko izživljanje nad ljudmi v stiski. Nobenega dvoma ni, da gospa, ko brani politiko grobih napadov na temeljne pravice migrantov, ki iz Bosne poskušajo priti na Hrvaško, brani pravice svojega naroda. V imenu tega se plazi po obmejnem grmovju, ker hoče dokazati, da poškodbe beguncev niso posledica policijskega nasilja, ampak jih dobijo, ko se prebijajo po težko prehodnem terenu, čeprav pri njej o kakih poškodbah ni bilo niti sledu. Bleknila je marsikaj in tuji časniki so povzeli vse, kar je povedala – da hrvaška policija ravna humano, da je »težavo treba reševati drugje, namesto da denar zapravljamo za oskrbovanje migrantov, ki so večinoma vojaški obvezniki«. Nepoboljšljiva desničarka se je za potrebe predvolilne kampanje izprsila na hrvaški meji in zanikala dobro dokumentirane trditve o policijskem nasilju, razbitih glavah, zaplenjenih mobilnih telefonih … nespoštovanju zakona o sprejemanju in evidentiranju migrantov. Varuhinja institucij se je brez težav lotila tudi instituta varuhinje človekovih pravic, ki jo je parlament imenoval ravno zato, da bi zagotavljala spoštovanje človekovih pravic. Varuhinja je objavila pismo policista, ki se je nanjo obrnil, ker se mu je uprlo, da mora na ukaz nadrejenih migrantom jemati denar, jih pretepati in deportirati nazaj v Bosno. Predsednica je ob tem novinarje poučila, naj se »ne zgledujejo po tujih medijih, ki delujejo v kdove čigavem interesu«, in jim svetovala, naj ob policijskem nasilju in kršenju človekovih pravic zamižijo na eno oko, če je to v prid hrvaškemu narodu in – še huje – bruseljskim nalogodajalcem.

Predsednica države se – poleg vsega drugega – kaže tudi kot banalna karikatura feminizma, čeprav poskuša ustvariti feministični videz ženske, ki si je pravice krvavo priborila, a v resnici je pravo nasprotje ženskosti. Zato se je treba, ko reče, da jo »kot žensko in mater posebej muči vprašanje, kje so žene, otroci, matere« teh »migrantov, sposobnih za boj«, vprašati, kako vendar ji je uspelo spregledati mučne podobe mrtvih otrok, ki jih je morje naplavilo na sredozemske plaže.

Ne, ona skuša premet e no pr ežeti nacijo s sovraštvom do migrantov, brez trohice sočutja s trpečimi afganistanskimi ženami, sirskimi otroki … Tu je vrzel v njenem liku, lažni ženskosti, ki razkriva njen patriarhalni mačizem – k temu pa sodi tudi razčlovečenje mladih moških, v katerih vidi izključno vojake. Medtem ko se plazi po obmejnem grmovju in narod straši z vdorom nevarnih mladeničev, »vojaških obveznikov«, ter napada demokratične ustanove, ki zbirajo podatke o policijskem nasilju, se pravzaprav kaže kot tipičen moški primitivec. Sicer pa niti en pregled orožja ni minil, ne da bi pred fotografskim objektivom zgrabila kako pripravo, se hvalila, kako jo je oče naučil streljati … Orožje je bilo torej kažipot pri oblikovanju njene politične osebnosti. Tako militantne, da bi najraje kar sama pretepla čim več migrantov, a zdaj to v njenem imenu in v imenu njenih bruseljskih botrov počne hrvaška policija. Sama pa odkrito zatira institucije, ki bi jih morala varovati. Nedavno je zavzeto podprla odločitev župana Vukovarja, da v mestu ne bo dovolil dvojezičnih napisov; tamkajšnji Srbi bodo morali še malo počakati, preden bodo lahko začeli uporabljati svojo pisavo, saj so »spomini Hrvatov na vojno še zelo sveži«. S tem je prezrla institucijo ustavnega sodišča, ki je odločilo v prid dvojezičnosti.

Zato torej imajo Hrvati na čelu države žensko. V resnici pa privid. Saj se njena ženskost izčrpa že v solzah nad novim mitskim »junakom«, ki je menda branil »naše vrednote«, čeprav gre v resnici za vojaka, ki je v Afganistanu umrl braneč odvratne tuje interese in dobro plačo. To je ta militantna nečimrnost, ki briše mejo med krilom in vojaškimi hlačami.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.