N'toko

N'toko

2. 8. 2019  |  Mladina 31  |  Žive meje

Pravica do morja

Obisk Jadrana je zasidran v slovenski zavesti kot tisto nujno opravilo, ki ga je treba odkljukati, da lahko preostalo leto preživimo v mučnih službah

Počitnikovanje na morju je bilo morda eden zadnjih užitkov, ki so si jih delili vsi prebivalci Slovenije. Le redko srečamo človeka srednjih let, ki ne bi imel spominov na čase, ko so tlačili zaspane otroke na zadnje sedeže stoenk in se ob zgodnjih urah odpravljali na pot proti obali. Hrvaške plaže so bile od nekdaj kraj, kjer so se srečevali tako delavci kot šefi in kjer so še tako nizko plačani zaposleni lahko privoščili svojim družinam nekaj dni dopusta v sindikalnih apartmajih. Z izjemo malih kmetov, ki so jih obveznosti vezale na dom vse dni v letu, je vsa država dopuste preživljala bolj ali manj enako. Na morju se je za kratek čas kolektivcev ustaljeni družbeni red razpustil in se postavil na novo. Vsi smo plavali v isti vodi, jedli iste ribe in poslušali Oliverja.

Vse to do neke mere še vedno drži. Obisk Jadrana je zasidran v slovenski zavesti kot tisto nujno opravilo, ki ga je treba odkljukati, da lahko preostalo leto preživimo v mučnih službah. Na plažah se zato še vedno srečuje bizarna mešanica ljudi, ki si nikjer drugje na svetu ne bi delila skupnega prostora za več kot nekaj sekund. Pod sosednjimi borovci lahko torej odkrivamo čudne navade, grde tatuje, smešne glasbene okuse in sumljive vzgojne metode ljudi, ki prihajajo iz čisto drugih sfer družbe. Tovornjakarji in računovodje, trgovci in čistilke, dizajnerji in vodoinštalaterji, družine, pari, študenti … vsi morajo plavati v isti vodi. Pri tem si gredo seveda neskončno na živce in še celo leto pripovedujejo zgodbe o zoprnih sosedih, ki so s svojimi čudaštvi vdirali v njihovo zasebnost.

Vseeno pa sta povečana neenakost in globalizacija v zadnjih dveh desetletjih strukturo počitnikarjev pošteno premešali. Egalitarizem plaže so sprva razbili gostje iz slovenskega in nemškega srednjega sloja, ki so med tranzicijo kupili apartmaje in si zagotovili zaseben kos zemlje, kamor so se lahko umikali pred ostalimi množicami. S tem si seveda niso zakupili lastnih plaž (kar bi z veseljem storili, če bi le lahko), so pa prispevali k spremembi okolja in dvigu cen. Ko so se z leti povečevale razlike v naših prihodkih, so tudi morska letovišča postajala bolj uglajena, po cenah in ponudbi očitno namenjena srednjemu razredu. Če ne bi bilo morskega zraka in drugačne arhitekture, bi težko ločil počitniško naselje na Hrvaškem od kakega bavarskega predmestja – s predmestno paranojo in malenkostnostjo vred. Zavladale so ograje, BMW-ji, žive meje, lično pokošena trava, novi tlakovci, privatna otroška igrala in smrtna tišina.

V zadnjih letih pa so se tudi te enklave middle class turizma znašle pod pritiskom. Trg pač zahteva, da Hrvaška poveča zmogljivosti in privabi goste, ki bodo v krajšem času pustili več denarja. Slovenski obiskovalci, ki so se navadili rezervirati najlepše kose plaže z jutranjim postavljanjem armafleksov, so začeli spoznavati, da obstajajo tudi večji igralci z večjimi armafleksi. Hrvaška je namreč začela podeljevati koncesije zasebnim hotelirjem, ti pa so posredno (s cenami) ali neposredno (z ograjami) začeli omejevati dostop do morja. Tako se pri uporabi obale vse bolj kažejo razmerja v družbi – najlepši kosi so ekskluzivno za bogate tuje goste, ostalo si razgrebejo pripadniki srednjega sloja, tisti nižje na dohodkovni lestvici pa nimajo na morju več kaj iskati. Domačini pri vsem tem sploh nimajo dosti besede.

Vse vidnejše pa postajajo tudi posledice globalizacije. Širitev svetovne trgovine je omogočila turistični industriji, da doseže kupce povsod po svetu, in tako poleg tradicionalnih evropskih strank nagovori tudi novi razred azijskih, ruskih in ameriških potrošnikov. Tako kot so ob povečanju ponudbe nekateri slovenski gosti začeli gledati proti Tajski ali Turčiji, so tudi ljudje iz oddaljenih držav lahko začeli ciljati na eksotiko Sredozemlja. Nizkocenovni prevozi in intenzivna dejavnost turističnih agencij sta tako pripeljali do neverjetne internacionalizacije uporabnikov Jadrana, s tem pa tudi prometa, gužve in seveda višjih cen. Vsem, ki že dolgo počitnikujejo na istih destinacijah, ni moglo uiti dejstvo, da so številna obmorska mesta bolj kot na turistične zaselke začeli spominjati na turistične tovarne – visoko produktivne obrate, ki morajo vsako leto obdelati večje število gostov in iz njih iztisniti čim več denarja. Nekdanji množični turizem je zdaj dobil resnično globalne razsežnosti.

Ob vsem tem pa hrvaška obala čudežno še ni popolnoma elitizirana in kljub izjemnemu povpraševanju v primerjavi s podobnimi atrakcijami po Evropi ostaja razmeroma široko dostopna. To ji dopuščajo neskončni kilometri plaž, na katerih lahko za zdaj sobivajo različne oblike turizma. Množični obisk in gentrifikacija sta nedvomno zadela nekatera najprivlačnejša središča (med njimi je Dubrovnik najbolj očiten), vendar ima Jadran še vedno dovolj prostora za družinska turistična naselja in druge bolj »ljudske« oblike počitnikovanja. O tem, kateri trendi bodo prevladali v prihodnosti, bodo seveda odločale razvojne strategije hrvaške politike – če jih bo ta sploh zmožna proizvesti.

Ko govorimo o izjemnih naravnih zakladih, po navadi nihamo med dvema težnjama: željo po čim večjih dobičkih na eni strani in željo po ohranitvi nekdanje romantične podobe na drugi. Način uporabe teh bogastev pa je vse prej kot samoumeven in v veliki meri odraža vrednote družbe. Zgodovina počitnikovanja v nekdanji skupni državi nas lahko opominja na dodatno razsežnost množičnega turizma, ni treba, da je le sredstvo za polnjenje proračunske blagajne ali vir zasebnih dobičkov, ampak je lahko tudi storitev, ki jo država ponuja svojim prebivalcem. Naši starši so imeli dopust na morju malodane za osnovno pravico, ki pripada vsakemu delavnemu človeku. V nasprotju z njimi se moji generaciji ponuja nešteto oblik počitnikovanja, dejanska možnost dopusta celo na najbližji plaži pa je vse prej kot samoumevna. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.