Lara Paukovič

9. 8. 2019  |  Mladina 32  |  Kultura

Alan Hranitelj: Vzporedni svetovi velikega mojstra

Človek, ki je umetnost oblačenja povzdignil na najvišjo raven

Ko se človek sprehaja med lutkami, oblečenimi v njegove kostume, vstopi v vzporeden svet, kjer se čas ustavi. Bržkone se tridelna retrospektivna razstava ob triintridesetletnici njegovega umetniškega delovanja na ljubljanskem gradu zato imenuje ravno Vzporedni svetovi.

Ko se človek sprehaja med lutkami, oblečenimi v njegove kostume, vstopi v vzporeden svet, kjer se čas ustavi. Bržkone se tridelna retrospektivna razstava ob triintridesetletnici njegovega umetniškega delovanja na ljubljanskem gradu zato imenuje ravno Vzporedni svetovi.
© Nada Žgank

Dama s parazolom v obleki v barvi fuksije iz Turka v Italiji, ekscesno razkošne oprave duhovnikov iz opere Ljubezen kapital Janija Goloba in Vinka Möderndorferja, toga, a zgovorna sivina kostumov za Ibsenovo dramo Sovražnik ljudstva, ki jo je Mateja Koležnik režirala v Münchnu ... pa eksplozija vzorcev, tekstur in barv v Omari norega klobučarja, kjer je vse tako zelo prenasičeno in pretirano, a se do potankosti ujema. Ko se človek sprehaja med lutkami, oblečenimi v kostume Alana Hranitelja, vstopi v vzporeden svet, kjer se čas ustavi, kjer umolkne iz spoštovanja do domišljije velikega uma. Bržkone se tridelna retrospektivna razstava ob triintridesetletnici njegovega umetniškega delovanja, ki je ta hip na ogled na ljubljanskem gradu, zato imenuje ravno Vzporedni svetovi.

Tako bo naslovljena tudi monografija, ki jo pravkar pripravlja skupaj z urednico Nelo Malečkar, svojo najboljšo prijateljico – zadnja, pregled njegovih del od leta 1986, je izšla leta 2006. In verjetno bo sledila še kakšna: monografija, pa tudi razstava. Če bi namreč udejanjil vse ideje, ki jih je imel za Vzporedne svetove, razstavne sobe – kot pove – ne bi bile le tri, pač pa bi jih bilo devet, v sredinskem delu, ki ga naseljuje sedem figur, navdihnjenih z nevidnimi svetovi sanj, podzavesti, domišljije in mitologije, pa bi stalo še dodatnih sedem skulptur. A vse ob svojem času.

Alan Hranitelj je kostumograf, ki ve, kako samo s kroji in materiali ustvariti magično, skoraj nadzemeljsko vzdušje, za učinek, ki ga želi doseči, pa ni pripravljen privoliti v kompromise čez vsako mero.

»Ustvarjalnost name deluje skorajda zdravilno. Je talent in hkrati po drugi strani neke vrste ventil za duševne stiske.«

»Želel sem, da so lutke postavljene prav v vitrine z ujemajočimi se vzorci, z ogledalom nad glavo in vsem ostalim, da se ustvari ta občutek nasičenosti – ravno tako kot je znotraj mene nasičenih toliko ustvarjalnih idej. Toliko vsega je ves čas odprtega, da to najbolje prikažem ravno z zgoščenostjo te maksimalne kreativnosti,« na primer pravi o Omari norega klobučarja, tretjem delu razstave. Ravno zaradi vztrajne zvestobe svojim kreativnim vizijam je v svojem poklicu mojster, ki mu ni para.

Zgodnja zrelost

Rojen je bil v Zagrebu 3. marca 1968. Po horoskopu je riba – to ni nepomemben podatek za tiste, ki verjamejo v astrologijo, kajti prav riba je znak zodiaka, ki se najraje izgublja v svojih mislih in domišljiji, je pa tudi izredno intuitivna in ustvarjalna, kar jo pogosto žene v ukvarjanje z umetnostjo. Tudi Hranitelj najraje posluša sebe in svojo intuicijo, kaj o njegovih odločitvah menijo drugi, pa je zanj drugotnega pomena. Tako je bilo tudi, ko se je leta 1986 odločil, da se bo iz rodnega Zagreba preselil v Ljubljano. Še pred tem se je v Zagrebu vpisal na srednjo šolo za oblikovanje, ki je ni dokončal. »Videl sem, da prehitevam stvari. Saj se vse življenje učiš in kreativno razvijaš, ampak tisto, kar sem videl v šoli, se mi je zdelo dovolj. Hvala bogu, da sem se poslušal in si rekel, da se grem naprej sam učit, da bom s prakso kreativno ali osebnostno hitreje dozorel,« je pred leti dejal v intervjuju za Playboy. Starši so ga podprli; nadaljeval je z delanjem mask za modne revije, kar je počel že od osnovne šole, potem pa ga je nekega dne – ta zgodba je že prava pravcata legenda – režiser Dragan Živadinov opazil s tramvaja (kar ni bilo težko, kajti v tistem času je bil njegov slog videti kot mešanica vsega, kar je obstajalo – čipk, vojaških škornjev, frakov, korzetov; ob tem je nosil irokezo in močna ličila) in ga, sedemnajstletnika, povabil v Ljubljano delat masko za predstavo Krst pod Triglavom. Eno leto je z Violeto Tomić, danes političarko, takrat igralko, ki je kot članica Gledališča sester Scipion Nasice veliko sodelovala prav z Draganom Živadinovom, enim od njegovih ustanoviteljev, živel na Tržaški cesti. Nato se je preselil v »zelo zanimivo« stanovanje na Bijedićevi ulici (sedaj Kunaverjeva ulica) v Dravljah, kjer so stanovali Nela Malečkar, slikar Lojze Logar in igralec Ivan Rupnik, pozneje pa tudi Violeta Tomić, vsi kar nekaj let starejši od njega. A saj je bil vedno zrelejši od vrstnikov – v osnovni šoli se je raje kot s svojimi sošolci družil s sošolci svoje sestre. »Zdi se mi, da bo moj notranji in zunanji videz zbalansiran, ko bom star med šestdeset in sedemdeset let. Nimam težav s starostjo. Zdi se mi, da tu sploh ne gre za leta,« je pred časom povedal, v pogovoru za Mladino pa se pošali tudi, da je edina reč, ki bi jo trenutno spremenil na sebi ali v življenju, to, da bi imel še več sivih las. »Ampak to gre tako počasi. Zakaj so nekateri že pri tridesetih sivi?« se smeji. A razen te trivialne malenkosti si ne želi, da bi se karkoli obrnilo drugače – ne na njegovi umetniški poti ne nasploh. »Seveda obstajajo situacije, ko si rečeš – kaj pa, če ... a to se dogaja prav vsakemu od nas. Dejansko ne bi spremenil ničesar; en drugačen korak in morda bi me peljalo v povsem drugo smer, tega pa si ne bi želel.«

Hranitelj ve, kako samo s kroji in materiali ustvariti magično, skoraj nadzemeljsko vzdušje, za učinek, ki ga želi doseči, pa ni pripravljen privoliti v kompromise čez vsako mero.

Hranitelj ve, kako samo s kroji in materiali ustvariti magično, skoraj nadzemeljsko vzdušje, za učinek, ki ga želi doseči, pa ni pripravljen privoliti v kompromise čez vsako mero.
© Borut Peterlin

Že kot otrok je bil nagnjen k razmišljanju o smrti in minevanju, pa hiperzaznavanju dogajanja okoli sebe in energij, za katere tedaj ni povsem dobro vedel, kaj bi z njimi počel; hodil je k psihiatru in nekaj časa preživel v zavodu za duševno zdravje otrok in mladostnikov. Mamo je sam prosil za obisk pri psihiatru, vendar pa je po nekaj mesecih dognal, da z njegovo občutljivostjo ni nič narobe, da je pravzaprav, če nanjo pogleda s prave plati, celo blagoslov. Potreboval je samo neki kanal, kamor bi jo usmeril – in to je postala umetnost, ki jo je, kot pravi, prinesel s seboj na svet. »Ustvarjalnost name deluje skorajda zdravilno. Je talent in hkrati po drugi strani neke vrste ventil za duševne stiske. Večkrat na dan se zahvalim vsem mogočim planetom in vesolju, da se je vse izteklo tako, kot se je.«

Zavrnil Milano

Njegova vizualna podoba je kriva, da je vedno izstopal, zbujal občutke nedostopnosti in drugačnosti – vendar pa tisti, ki ga dobro poznajo, pravijo, da ni bolj dostopnega človeka od njega. In res tudi med pogovorom v živo deluje sproščeno in prizemljeno. »Ko sem pred kakšnimi šestnajstimi leti prvič zagledala sliko Alana Hranitelja v neki reviji, mi je bil zoprn. V hipu. Močno naličen, s pozornostjo zbujajočim pokrivalom na glavi, meni se je zdelo, da vzvišeno strmi s fotke. /.../ Toda ko se nisem več mogla izogniti srečanju z njim, sem doživela pravi šok. Pred menoj je namreč stalo najbolj toplo, milo, skromno, velikodušno in duhovito bitje, kar si jih je sploh moč predstavljati,« je Desa Muck zapisala v intervjuju z njim za Jano leta 2003.

»Moja kreativnost sicer lebdi vsepovsod v vesolju, toda sam stojim trdno na tleh. Realen človeček sem, le da z glavo v kreativnih oblakih.«

Morda se tudi zato ni znašel v Milanu, kamor so ga po samostojni razstavi v Moderni galeriji leta 1991 le triindvajsetletnega povabili, da bi tam delal kot modni oblikovalec. Marsikomu bi se s tem povabilom izpolnile sanje, on pa je po poskusnem obdobju ugotovil, da ni modni kreator – in da bi, če bi ostal v tem svetu, izgubil stik s samim seboj. »Blazno sem hvaležen za tisto izkušnjo, da sem lahko ugotovil, da ne sodim tja. Blazno uživam v tem, da se zrihtam, to se mi zdi totalen fetiš, ampak če kdo na osnovi mojega videza sodi, da spadam tja, se moti. O modnih oblikovalcih ne mislim nič slabega, jih strašno spoštujem, ker je to, s čimer se ukvarjajo, v bistvu čisti biznis in se morajo znajti, ampak jaz nimam tega programa v svoji glavi,« se je tega obdobja spomnil v enem izmed zgodnejših intervjujev. Raje se je vrnil v Ljubljano, kjer se mu je še bolj odprlo. Do danes je ustvaril 395 kostumografij in imel več kot trideset samostojnih in skupinskih razstav doma in v tujini, med drugim samostojno razstavo v galeriji Equrna leta 1993 ter v Mestni galeriji leta 1995, leta 2006 pregledno razstavo del v Mednarodnem grafičnem likovnem centru Ljubljana in Jesen-zima 2009 v Narodnem muzeju v Ljubljani; leta 1996 je razstavljal v Københavnu, tistega leta evropski kulturni prestolnici, leto zatem v Kulturnem centru Nansen Aranjo v brazilskem mestu Belo Horizonte, na prelomu tisočletja pa se predstavil tudi v Millenium Domu v Londonu. Oblekel je Heleno Blagne in Josipo Lisac; leta 2007 ga je k sodelovanju povabil Cirque du Soleil – priklicali so ga po enem mesecu, saj se ne oglaša na skrite številke –, med pripravami na kostumografijo za njihovo predstavo Zarkana, ki je premiero doživela v New Yorku, pa je k njemu prineslo celo slavnega modnega oblikovalca Jeana Paula Gaultierja, ki ga je zanimal proces dela njegove ekipe. »Jedla sva bobi palčke in se malo pogovarjala o materialih in nekih supergah. Bil je čisto enostaven gospod,« je srečanje pozneje komentiral Hranitelj, ki kljub uspehom ostaja skromen. »Ne samo, da sem s seboj na svet prinesel umetnost, kot ’staro dušo’ me tudi že od začetka spremlja notranji mir. Ravno to je tisto, kar ti pomaga, da si prizemljen. Moja kreativnost sicer lebdi vsepovsod v vesolju, toda sam stojim trdno na tleh. Realen človeček sem, le da z glavo v kreativnih oblakih. (smeh) Zato tudi nimam potrebe po kakršnemkoli dokazovanju. Vsakdo ima frustracije – jaz sem svoje sprejel, nimajo več vpliva name in nima smisla, da bi iskal potrditve v, denimo, brezplodnih razpravah z ljudmi,« pove.

Zato se najraje drži v ozadju, skromnosti se otrese le, ko gre za material, ki ga potrebuje za svoje delo. Kot je povedal pred časom: »Če si zamislim obleko s petdesetimi metri materiala, ne prenesem, da bi manjkal en sam meter, ker bi se to videlo. Ne moreš zablefirati tega metra. Poleg atmosfere, ki jo mora izžarevati obleka, je pomembno tudi, da ne škrtariš in da si znaš privoščiti.« To pa zna – za prvi višji honorar, milijon lir, ki ga je prejel, ko je še pred odhodom v Milano po naročilu delal za neko italijansko modno trgovino, si je že dan za tem kupil najdražje čevlje, stiskač pa ni niti pri hrani, posebej pri slaščicah, ki so njegova šibka točka. Tudi razstava Vzporedni svetovi je gotovo poslastica, svojevrstno razkošje, samo da za dušo – in v nasprotju z dragimi čevlji si jo lahko privošči vsak. 

Razstava:
Vzporedni svetovi Alana Hranitelja
Kraj: Ljubljanski grad
Odprto do: 8.9.2019

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.