Vlado Miheljak

Vlado Miheljak

16. 8. 2019  |  Mladina 33  |  Dva leva

Slovenski panteon?

(kaj in kam z odsluženimi politiki)

Nekdo.
Nekoč, nekje.
Poskusil je.
— Predlog epitafa za odslužene politike 1 (Kurt Vonnegut, Zajtrk prvakov)

Vse je bilo lepo.
In nič ni bolelo.
— Predlog epitafa za odslužene politike 2 (Kurt Vonnegut, Klavnica 5)

Predsednik SLS Marjan Podobnik je danes opozoril na stroge pogoje interventnega zakona za odvzem volkov iz narave, zaradi katerih naj bi se lovci tudi v strahu pred kaznijo ne odločali za lov. SLS zato vsakemu, ki bo zakonito odstrelil volka, ponuja 500 evrov kot spodbudo. ... Kot je poudaril, to ni težava le zaradi napadov na domače živali, ampak predstavlja tudi varnostni problem za ljudi. »Ne gre za polfilozofsko vprašanje odnosa do velikih zveri, na kakšen način naj se do tega obnašamo, gre za temeljno vprašanje, ali so kmetje in drugi ljudje na podeželju zaščiteni s pravicami, ki jim jih daje ustava,« je prepričan.
— Marjan Podobnik je razpisal nagrado za udeležence zakonitega krivolova (STA, 13. 8. 2019)

Kam z ikonami odsluženih režimov, odsluženih politik? Navsezadnje, kam z odsluženimi politiki? Da se ne bodo kot zombiji znova in znova vračali v sedanjost in zastirali pogled v prihodnost. Velja nekakšno pravilo, da ko pade režim, padejo njegove simbolne podobe, spomeniki. Padali so spomeniki živim in mrtvim veličinam. Leninu, Stalinu, Huseinu, Ceauceșcuju, Titu, Kardelju ... Neredko so jih podirali tisti, ki so jih ob času najbolj navdušeno gradili in častili. Ne glede na to, kakšni so bili liki po svojem značaju in opusu, so vendarle reprezentirali neki čas, ki ga ni mogoče poljubno razveljaviti. Zato sta rušenje spomenikov in uničevanje ikon a priori barbarsko dejanje. Ko so hitro po osamosvojitvi začeli na Hrvaškem sporadično rušiti in razstreljevati spomenike prejšnjemu režimu in še zlasti NOB, sva v nekem klepetu s (takratno) fakultetno kolegico prišla na idejo, da bi na pešpoti med FDV in Ekonomsko fakulteto naredili nekakšno preventivno alejo spomina. Da bi iz depojev in »motečih« originalnih prizorišč prenesli statue in obeležja. Ne spomnim se točno, ali je bilo to pred tem, ko so Madžari naredili v Budimpešti spominski park, ali kasneje. Namreč leta 1993 so najzanimivejše skulpture socrealizma prenesli v tako imenovani Szoborpark. Takšno prestavljanje spomenikov iz originalnih mest v parke zgodovine in spomina je protislovno, samo po eni strani sodeluje pri demontaži podob zgodovine, a hkrati deluje preventivno. Da se izogne dogodkom, kakršen se je zgodil pred dvema letoma v Budimpešti. Namreč, ne samo madžarska, ampak tudi svetovna kritična javnost je bila ogorčena, ko so se pred dvema letoma v Štefanovem parku (Szent István park) lotili spomenika velikega madžarskega filozofa in literarnega teoretika Györgya Lukácsa. Odstranjen je bil dvakrat. Kot marksist in kot Jud. In ko so pred dnevi v Ljubljani pred očmi policije, ki varuje državne objekte, uprizorili mazaške akcije obeležij, so se pojavile podobne dileme zaščite spomenikov. Mimogrede, mazaška akcija je oblikovala nadvse zanimiv paket žrtev: poleg spomenika revolucije na Trgu republike in povojnega politika Borisa Kidriča še spomenik talcem v Rožni dolini, spomenik žrtvam NOB v Trnovem, spominsko znamenje padlim talcem v NOB pri Gimnaziji Vič ter celo spomenik Tonija Mrlaka, padlega za samostojno Slovenijo. In prav slednje je razkrilo podpis in DNK storilcev.

A poleg dilem zaščite spomenikov preteklosti pred barbarizmom sedanjosti obstajajo aktualne dileme zaščite sedanjosti pred politiki, ki jim je potekel rok veljavnosti; pred zombizacijo politike. Torej pred političnimi predstavniki, ki jih je zaradi njihovega delovanja volilno telo potisnilo na smetišče političnih idej. In bolj ko so politično mrtvi, bolj vztrajajo na političnem prizorišču ali se nanj nenehno vračajo. Zadnji, a ne edini, je primer Marjana Podobnika. Ki je naredil politični samomor, ko sta zaradi sebičnih interesov s Peterletom zrušila obetaven poskus združitve obeh krščansko ljudskih strank in se je kot politični mrtvec znova in znova vračal na sceno. Marsikdo je že pozabil, da je v času Bajukove (dejansko Janševe) vlade na podlagi perverzne strankarske trgovine postal predsednik uprave Telekoma. Kar je pomenilo dokončno kadrovsko oziroma menedžersko dekvalifikacijo. To je bilo celo za od ere LDS vsega vajeno javnost preveč. A komur se je zdelo, da je bila zadnja odplaknitev na smetišče zgodovine dokončna, se je zmotil. Še enkrat se je vrnil. In vstopil pri glavnih vratih. Kot novi kapitan potopljene ladje SLS. In aktiviral preverjeno metodo moralne panike; iskanje ljudi in okoliščin, ki ogrožajo nacionalno in socialno bit. Pač, nenehno generiranje lova na čarovnice. Enkrat v podobi begunca, drugič medveda, tretjič volka, pa intelektualca, pa geja, pa Hrvata ... Ker so ključna ciljna publika njegove stranke kmetje in podeželje, predlaga, »da država zainteresiranim kmetom in drugim domačinom ob meji prizna in plača status neke vrste graničarjev, ki bodo opazovali mejo in obveščali policijo o nezakonitih migrantih«. Torej razširitev razvida in subvencioniranja kmetijske dejavnosti. In zadnja obljuba, da bo plačal po 500 evrov za zakoniti krivolov, je, vsej perverznosti navkljub, zgolj kamenček v mozaiku večkrat potrjene norosti.

Mrtve politike je treba pokopati. Tudi z vsemi častmi in stroški, če ne gre drugače. Sicer se vračajo vedno znova. A ne delajmo si iluzij. Živa mrtveca nista samo Janša in Podobnik. So na desni, na levi, na sredini.

Zombiji so med nami.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.