Janko Lorenci

Janko Lorenci

16. 8. 2019  |  Mladina 33  |  Kolumna

Bežimo, tecimo, cigani gredo

Zversko-begunska histerija

Med begunci in našimi nenadoma strašnimi zvermi (volkovi, medvedi) najdemo nekatere stične točke. Predvsem zbujajo velikansko pozornost, kar histerijo, in povzročajo nastajanje nekakšnih samozaščitnih skupin. To je čudno, saj obe problematiki neposredno prizadevata majhen krog ljudi, delata majhno škodo, sta obvladljivi in pod nadzorom. Tudi nista novi in sta kljub občasnim nihanjem konstantni. V primerjavi s številnimi težavami te družbe sta skoraj neznatni.

Od kod torej taka pozornost in take reakcije?

Nekaj prispeva atavistični strah pred zvermi, pa tudi tujci, begunci. Zlasti s temi vdira v naš znani, obvladljivi, nadzorovani svet nekaj tujega, neznanega, nedomačega.

Odločilnejše je javno razpoloženje, zlasti po krizi 2008 nemirno, zbegano, razdražljivo, kritikastrsko. Tako je postalo predvsem po krivdi politike, pa tudi medijev. Oboji so izgubili veliko verodostojnosti in zaupanja in so zato sami v težavah – (resna) politika izgublja volivce, (resni) mediji pa bralce in gledalce.

Pomanjkanje zaupanja v politiko in institucije, ta boleča odsotnost trdnih točk v družbi, se kaže na sto načinov, od nizke volilne udeležbe prek kratkoživosti vedno novih strank do vznikanja samozaščitnih skupin. To je hkrati osnovno rastišče histeričnih valov, ki na ozadju socialnih tegob prebivalstva kar naprej pretresajo ubogo Slovenijo. V takem ozračju laže uspevajo politični populisti in ekstremisti, kričavi klasični in spletni mediji, lobiji in skupine, ki za kulisami odločajo o javnih rečeh. Resen javni dialog slabi, družbeni nemir narašča.

V politiki ga zavestno povzroča zlasti naš strankarski kaot SDS, ki na begunski problematiki prav jaha. Politična sredina dramatiziranju begunstva sledi – in žanje sadove tega nebistrega prilagajanja (postavlja npr. vedno več ograj, a to nikogar ne pomiri). Politiki kot celoti družbena histeričnost škodi, pa tudi ustreza, saj površno zakriva njene slabosti. V taki zmedeni, živčni atmosferi begunci in velike zveri zbujajo nesorazmerno pozornost in redke, vendar razbobnane samozaščitne reakcije neposredno prizadetih, na te pa se pritaknejo različni stranski interesi – politični, dobičkarski, lokalni, individualni. Glede volkov dela veter zlasti ljudska stranka, nekateri državni svetniki norijo z ovadbami, klavrno pa se je odzval tudi varuh človekovih pravic.

Nobena oblast ne bo ne begunskega ne zverskega problema rešila s pasivnostjo, zatiskanjem oči ali dajanjem potuhe skrajnežem. Samozaščitne skupine so praviloma manj pavlihasto nedolžne, kot se zdijo v tej fazi; ko bo prej ali slej izbruhnila kriza, podobna tisti pred desetletjem, se lahko zdaj tolerirane vaške straže razmahnejo tudi v mestih. Že zdaj jemljejo državi avtoriteto, dodatno najedajo krhko politično stabilnost in strežejo željam po močnem človeku, Voditelju. Če v državi že tako krhke pravnosti dopustiš stihijo in sporno ravnanje na enem področju, se bo oboje nujno širilo naprej. Dolgotrajno toleriranje straž, ki ga je sprva nepojmljivo podprl celo vrh policije, škodi tudi sedanji oblasti in Šarcu osebno. Instinkt ga je očitno pustil na cedilu.

Vladi ne preostane drugega, kot da vzame stvari v roke, med drugim tako, da postavi policijo na njeno mesto, prepove begunske straže, ohrani delujoč nadzor na meji in ne ovira hrvaškega vstopa v Schengen. Glede volkov in medvedov mora prizadetim pomagati, da domače živali fizično zavarujejo in brez zamud dobivajo odškodnino za povzročeno škodo. Hkrati ne gre spodbujati gojenja drobnice na volčjih terenih. Predvsem pa mora politika begunsko in volčjo problematiko obravnavati in predstavljati realno, na podlagi stvarnih, preverjenih podatkov. Namesto norcev in političnih manipulantov naj raje posluša strokovnjake. Ti nikakor ne delajo panike.

Ljudje imajo pravico do samoorganiziranja in samopomoči – brez tega družba sploh ne more delovati. Glede beguncev in zveri mora politika ravnati rahločutno, saj problema nista namišljena, za prizadete sta kočljiva – a na splošno strahovito prenapihnjena. Predvsem pa je dolžna upoštevati širši kontekst in prioritete – vrhovni prioriteti v obeh primerih sta dve: ena je pravna država, k temu pa spada tudi prepoved, da bi državljani jemali pravico v svoje roke. Represija, kadar je pač potrebna, mora absolutno ostati monopol države oziroma politike, ki je vsaj približno na povodcih javnosti. Na pravnost se pazi pri velikih in malih rečeh.

Druga prioriteta je varovanje narave. Njen del so tudi volkovi, medvedi, ose in strupene kače, vsi po vrsti neskončno manj nevarni kot denimo agresivni ali pijani vozniki. Hvala bogu, da so te živali še v naših gozdovih. Z njimi je mogoče živeti še naprej – če ne bo histerije, te pa ne bo, če bo politika naredila, kar mora – k temu žal spada tudi omejen odstrel. Histerija okoli volkov in medvedov, ki jim človek jemlje življenjski prostor, ne one človeku, razgalja naš odnos do okolja. Imeli bi ga lepega, zdravega, naturnega, a brž ko malo ugrizne ali je napoti tovarni, cesti, naselju, bi vse živo postrelili, polili z glifosatom, asfaltirali in zabetonirali. Še vedno ravnamo, kot da je okolje brezmejno lovišče, odlagališče in strošek.

Za temeljni odnos gre tudi pri zdajšnji zversko-begunski histeriji. Če hočemo (do beguncev) ostati človeški, naravo pa ohraniti v kolikor toliko dobrem stanju, je treba ohraniti mirno kri, zdravo pamet in košček srca. To najbolj velja za politiko in njeno ravnanje z begunci in zvermi, in to na konkretni in simbolni ravni. Če bomo prizanesljivi do beguncev in zveri, bomo tudi do sebe. Sicer bomo sami postali zverine.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.