Heni Erceg

Heni Erceg

16. 8. 2019  |  Mladina 33  |  Hrvaška

Ni vse v nabojih

Ker vemo, da riba smrdi pri glavi, so obsežne sociološke analize razraščanja nasilja v Hrvaški najbrž nepotrebne, saj je to država, ki se je vzpostavila na nasilju in samo z nasiljem tudi deluje v tihem dogovoru oblasti z velikim delom državljanov.

Kopica ljudi se zdaj čudi opaznemu razraščanju nasilja, analizirajo ga in sociološko modrujejo o pojavu, posebno izrazitem v Splitu – kje drugje kot v mestu, ki je od nekdaj najiskrenejše ogledalo splošnih političnih razmer v državi. Pravijo, da je odgriznjeno uho ali razbiti nos dekleta, ki je poskušalo sesti v taksi, neki »gospod« pa je bil prepričan, da ima prednost on, in jo je treščil s pestjo, ali trebuh, razparan z nožem v zgodnjih jutranjih urah pred nočnim klubom, znanim po razuzdanih zabavah, v neki stanovanjski četrti … pravijo, da je vse to in še veliko drugega posledica razcveta turizma, spet še zlasti v Splitu, ponorelem turističnem središču. Kjer dan za dnem poteka vojna med taksisti, ki jih je malo morje, vsi, zakoniti in nezakoniti, pri isti skledi, zato pojejo pesti in izvijači, luknjajo se gume, vse to pa je samo del neznosne histerije, ki vlada v mestu. Tisti redki, ki v kleti nimajo apartmaja s pogledom na obutev mimoidočih na mestnih pločnikih, so vredni prezira, njihova opozorila veljajo za protidržavno nerganje, nebrzdani pohlep po kakem evru več je povzročil omračitev uma meščanov in urbanistični propad mesta. Tako je v Splitu postalo sprejemljivo celo prebijanje zunanjih zidov stanovanjskih stavb, da bi delija lahko napravil teraso za svoje goste, in to točno pod oknom stanovalcev, ki se, pravi bedaki, ne ukvarjajo s turizmom. Brezobzirno uničevanje javnih prostorov, skaženi videz celotnih mestnih četrti, napad na urbanizem so oblike nasilja, katerega posledic ni mogoče odpraviti.

Vse to je, ne slepimo se, praktični prikaz političnega nasilja, državne institucije zavestno prepuščajo svojo vlogo državljanom, tako se država preobraža v kavbojsko skupnost, kjer stvari tečejo, »kakor kdo hoče«, kjer samotni Indijanec, nori upornik proti brezvladju, tvega, da bo na svoji koži občutil resno nasilje. Ko je znanka nedavno v zabojniku za smeti, katerih odvoz plačujejo stanovalci stare stavbe v središču Splita, našla veliko krvavo telečjo glavo in je šla vljudno opozorit lastnika krčme, ki so jo odprli pod njenim oknom, gotovo brez dovoljenja, je namesto opravičila skoraj dobila batine. Ker države ni, pravila vedenja določajo krčmarji, vunbacitelji, lastniki nezakonito zgrajenih lukenj, vsak glas upora proti popolni zasedbi javnih prostorov pa je treba utišati. Najbolje z grožnjami in pestmi.

Vso to razuzdanost je seveda dopustila kriminalna organizacija, ki leta in leta vlada Hrvaški, desničarska skupina, ki je oblast na vseh ravneh prežela s svojo koruptivnostjo, zato je nekaj popolnoma normalnega – slišati je bilo le posamezne tihe glasove nasprotovanja –, da se je nerazsodni župan Splita sam odločil pol milijona kun vsiliti ustaškemu pevcu Thompsonu za koncert na Rivi. Takšno neverjetno vsoto je v mestu z uničeno infrastrukturo, ki je ves čas na robu zloma, poklonil tipu, katerega prispevek k vsesplošnemu državnemu semnju ob obletnici akcije Nevihta je bil, da se je po splitski Rivi razlegal ustaški pozdrav Za dom spremni. Brez posredovanja policije ali poznejšega ukrepanja države.

Tako je zato, ker države sploh ni, je samo politična elita s svojo prvo damo, ki je videti, kot bi se strgala z verige, in pravzaprav daje takt vsesplošnemu razsulu zakonitosti in vrednot, za katere bi si morala prizadevati država. Ko se je tistega vročega dne v Kninu, med praznovanjem obletnice Nevihte, opotekala, krilila z rokami in se pačila, je marsikdo pomislil, da je nadelana. Gobezdala je, kako strašno žal ji je, ker takrat ni zgrabila puške in še sama šla v boj, kot bi ji bil to kdo branil, in govor majaje se sklenila z mislijo, da »ni vse v nabojih«. Ampak v promoviranju nasilništva, za kar je sama res pravi zgled, maskota partije, pijane moči, s katero je zlovešče prepredla državo. Zato pa partijski sluga, župan Splita, z denarjem vseh meščanov lahko plačuje razvpitega ustaškega pevca, ki so mu v številnih spodobnih mestih prepovedali nastope. Normalno je tudi, da se Miroslav Škoro, le nekoliko omiljena različica nasilnega Thompsona, ki izziva z verzom »čudni ljudje, čudna imena«, s katerim namiguje na Srbe, normalno je torej, da se Škoro, predsedniški kandidat najbolj skrajne črne desnice, pritožuje, da mu župani, člani HDZ, iz nekih zakotij nočejo plačevati za koncerte. In da to počnejo na ukaz oblasti.

Zakaj pa bi sploh katerakoli institucija, občina, mesto, vas morala za katerikoli koncert plačevati iz proračuna? Namesto z denarjem od prodaje vstopnic. Tega se nihče ne vpraša, ampak se pevec Škoro, nekdanji državni uradnik po volji zločinske vladajoče stranke, predstavlja kot žrtev nasilja tiste druge, prav tako proustaške, vendar vladajoče desnice, katere kandidatka je militantna predsednica. Ki je – v pomanjkanju vsaj kančka dostojnosti, vendar z ogromnim presežkom političnega nasilništva – kandidaturo za še en mandat napovedala z velikim intervjujem, nabitim s ksenofobijo in nacionalizmom, objavljenim v časniku, katerega uredniška politika temelji izključno na pregonu levičarjev in odkritih pozivih k nasilju.

Ker vemo, da riba smrdi pri glavi, so obsežne sociološke analize razraščanja nasilja v Hrvaški najbrž nepotrebne, saj je to država, ki se je vzpostavila na nasilju in samo z nasiljem tudi deluje v tihem dogovoru oblasti z velikim delom državljanov. Zaradi te vzajemne korupcije je država uničena, brezvladje uzakonjeno, nasilništvo, ideološko in fizično, pa velja za zgled lepega vedenja. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.