Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

16. 8. 2019  |  Mladina 33  |  Kultura  |  Portret

Matija Bobičić, slikar

… ki se včasih skriva za klovnovsko fasado

Kot otrok se je Mariborčan Matija Bobičić (1987) rad igral z majhnimi avtomobili in dinozavri in kmalu se je začel poigravati še z idejo, da bi jih – in ne samo avtomobilov ali dinozavrov, temveč tudi druge risane in filmske junake, ki so ga navduševali – začel risati. Pa ne le to: namesto da bi si kupil kakšno igračo v obliki risanega lika, jo je kar sam narisal na karton in izrezal. Čeprav učitelji likovnega pouka v šoli niso odobravali njegovega entuziazma, ko je bilo treba risati junake, kakršni so dinozavri iz Jurskega parka ali He-man, temveč so mu svetovali, naj se raje drži Martina Krpana ali Ostržka, ni izgubil žara – hodil je na slikarske tečaje, dobil celo nekaj nagrad, še pred vstopom v srednjo šolo je slikal na platno. »V srednji šoli se je vse skupaj sicer malo upočasnilo, ker sem bil pač najstnik in me nič pametnega ni zanimalo, potem pa naprej. (smeh)« Dokončal je likovno pedagogiko v Mariboru in se resno lotil dela, tako da so njegove slike, na katerih je še danes ujeta nedolžnost otroških risb ter viden vpliv risank in risanih filmov, pogosti motivi pa so poleg dinozavrov in prevoznih sredstev še klovni, mutanti in superge, doslej že videle – in še bodo – nekaj sveta. Leta 2015 je na primer sodeloval na NordArtu, mednarodni umetniški razstavi na severu Nemčije, lani je imel samostojno razstavo v New Yorku, letos je pripravil del razstave v Londonu, pripravlja pa se tudi na gostovanje v Pekingu.

Kako slovenski slikar pride do samostojne razstave v New Yorku? Poleg njega je sicer v galeriji Marvin Gardens razstavljal še newyorški umetnik Jonathan DeDecker, a je imel vsak na voljo svoj prostor – in razstavi, z Bobičićevo v prvem planu, so celo napovedali na spletni strani arnet. com v rubriki »11 stvari, ki jih ta teden ne smete zamuditi v New Yorku«. To je za umetnika ogromen dosežek. »Ja, ta ideja, da imam solo šov v New Yorku, se mi je sprva res zdela neverjetna ... a vse se je začelo z Instagramom,« odgovarja Bobičić. »Na začetku sem bil do tega precej skeptičen, toda dejstvo je, da to socialno omrežje uporablja ogromno umetnikov in galeristov, tam gor se dogaja neka čisto svoja scena. Tako sem si tudi sam odprl profil, začel objavljati svoja dela in čez čas me je galerist iz New Yorka sam kontaktiral. Všeč so mu bile moje slike in ponudil mi je razstavo.« Ko si enkrat tam, pa se začnejo stvari odvijati kar same od sebe, pravi – na razstavo pride ogromno obiskovalcev, umetniška scena je namreč v New Yorku zelo cvetoča. Mesto ga je navdušilo tudi sicer in tam bi nekaj časa z veseljem živel, a glede na vrtoglave cene najemnin ateljejev in stanovanj tega najbrž še ne bo uresničil tako kmalu. Je pa v času razstave spoznal veliko ljudi z enakimi zanimanji in navezal uporabne stike, ki lahko prinesejo prihodnje projekte. »Naslednje leto bo tako kar pestro,« napoveduje. Pa ne le v tujini – ponovno bi se rad bolj aktivno vključil tudi v lokalno umetniško sceno. »Nazadnje sem leta 2015 sodeloval na skupinski razstavi v Kibla Portalu v Mariboru, potem pa se je začelo toliko dogajati zunaj in sem malo poniknil. Vendar zdaj spet prihajajo ponudbe doma. Zdi se mi pomembno, da sem aktiven tudi na domači sceni, v Mariboru se namreč v zadnjih letih odvijajo kvalitetne razstave in gostovanja pomembnih evropskih umetnikov, kar je super za tako majhno sceno z malo denarja.«

Četudi na prvi pogled igrive in preproste, so njegove slike tudi družbeno kritične. »K že omenjenemu Jurskemu parku sem se zdaj začel vračati tudi v novejših delih – v smislu bioinženiringa, ki se dogaja danes. Ravno pred kratkim sem bral o zelo neetičnih poskusih z živalmi in ljudmi na Kitajskem. Obstaja nevarnost, da bodo tako kot v Jurskem parku iz tega nastale neke pošasti. Junaki, ki jih zdaj slikam, se mi zdijo za današnji čas posebej aktualni, ker so pošasti, hibridi, mutanti ali pa povezani z radiacijo.« Naslikani klovni prav tako nosijo globlje sporočilo, posebej kadar so obuti v modne superge. »Morda kdo misli, da poveličujem superge, glede na to, kako pogosto jih slikam, a gre za kritiko potrošništva. Klovn, ki je obut v teniske, predstavlja tipičnega potrošnika.« Gre pa še dlje od tega: na slikah najrazličnejše klovnovske figure, obute v superge, na tla velikokrat mečejo plastične vrečke, na katerih piše na primer Rio Mare, s čimer opozarja tudi na okoljsko problematiko in problematiko ribolova. Za okolje skrbi tudi tako, da reciklira svoja platna. »Nekatera so stara tudi deset let in na njih sem preslikal že ogromno slik. Nesmiselno se mi zdi obdržati slike, ki mi niso več všeč, če pa lahko platno porabim za kaj drugega. Arhiviram pa jih tako, da jih fotografiram.«

Kakšno pa je idejno ozadje same klovnovske figure? »Najprej sem mislil, da sem klovn jaz sam, sčasoma pa sem ugotovil, da nekako predstavlja človeka oziroma človeštvo na splošno. Ljudje smo včasih klovni – počnemo stvari, ki so neumne, pa tudi žalostne. Kajti klovni so lahko tudi zelo žalostni. Vse to pa potem skrivamo za klovnovsko, veselo fasado.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.