Intervju / Marjan Tomšič, pisatelj

Ni naključje, da je pisatelj Marjan Tomšič (1939) v Šavrinkah – ponatis romana, tokrat z avtentičnimi zapisi istrskega narečja in avtorjevo spremno besedo, je nedavno, ob pisateljevi osemdesetletnici, izšel pri Založbi Beletrina – prvi opisal barviti svet Šavrinije, istrskega zaledja. Za opis tega sveta, v sebi zaokroženega, samozadostnega in dolga stoletja odmaknjenega, je bil očitno potreben pogled »forešta«, tujca, a takšnega, ki zna prisluhniti tudi arhaičnim, »čarobnim« sestavinam tega okolja. To vse velja za Tomšiča, po rojstvu Štajerca iz Rač, ki je po selitvi v Istro pred več kot pol stoletja ustvaril bogat leposlovni opus – vanj sodijo Óštrigéca, Grenko morje, Kažuni, Južni veter, Bušca jaz, bužec on, če omenimo med desetinami njegovih del le najbolj znana –, s katerim je približal odmaknjeni, a zdaj že izginuli svet Istre širši javnosti, zlasti pa poudaril vlogo, ki jo imajo v njem ženske.

Minulo sredo ste dopolnili osemdeset let. Kako gledate nanje?

Ni bilo nič dramatičnega. Kot vsak prejšnji rojstni dan. Zgodilo se mi je že, da sem nanj sploh pozabil. In na ženinega tudi … Težko razumem, zakaj nekateri svoje jubileje tako dramatizirajo. Cele orgije delajo. Velika kosila ali večerje, veliko gostov, gora daril … Na dan mojega rojstva me je obiskalo troje prijateljev. Darko Turk, mož, ki vodi planince po Istri, je bil prepričan, da imam tu, v Gucih, najmanj sto ljudi, in to same imenitneže, in je bil pripravljen takoj zbežati s svojim mopedom in čelado, da ga ta gosposka ne bi prepoznala. Pomiril se je, ko je videl, da sem sam. Sedela sva za kamnito mizo, pila refošk in klepetala. Tako je bilo tudi z drugima dvema obiskoma. In meni je bilo to čisto prav.