Goran Kompoš

16. 8. 2019  |  Mladina 33  |  Kultura  |  Plošča

Različni izvajalci: Once Upon a Time in ... Hollywood (OST)

2019, Columbia

+ + + +

Glasba, ki jo Quentin Tarantino uporabi v filmih, je za številne njegove fene skoraj tako vznemirljiva kot filmi sami. Tudi režiser pravi, da je na soundtracke enako ponosen kot na filme. Številnih prizorov iz njegovih filmov si sploh ne bi mogli več predstavljati brez skrbno izbranih skladb in obratno. Ob komadu Stuck in the Middle with You se nas večina najbrž najprej spomni na mesarski prizor z Michaelom Madsenom v Steklih psih. Bowiejevega komada Cat People (Putting Out Fire) verjetno nikoli več ne bomo poslušali brez misli na goreče nacije v Neslavnih barabah. Podobnih genialnih povezav glasbe in filmskih prizorov se je v Tarantinovi karieri nabralo ogromno, zdaj jim jih bomo dodali še kakšen ducat iz novega filma Bilo je nekoč ... v Hollywoodu.

Ker gre za Tarantinovo odo Los Angelesu s konca šestdesetih let, v kateri nostalgično preplete zgodbe o Sharon Tate, Charlesu Mansonu in izdihljajih zlate dobe Hollywooda, se izbira glasbe na prvi pogled zdi logična. Gre za (zdaj večinoma že pozabljene) popularne komade iz leta 1969 (leto gor ali dol), v katero je postavljen film, ki so jih takrat redno predvajali na najbolj priljubljeni kalifornisjki radijski postaji KHJ. Poslušali so jo vsi, najraje med vožnjo po mestnih ulicah in okoliških hribih, tudi takrat šestletni Tarantino, ki je za še pristnejšo izkušnjo na soundtrack dodal kopico zabavnih spotov in oglasov s postaje KHJ. Izvrstno cinematično izkušnjo že sami po sebi ponudijo prizori križarjenja filmskih protagonistov mimo ikoničnih losangeleških lokacij iz tistega časa, seveda pa Tarantino z glasbo tudi tokrat pove veliko več. Lep primer tega je prizor z Margot Robbie v vlogi Sharon Tate, ki med vožnjo v filmski studio, polna optimizma in hkrati s prikritim dvomom, posluša komad Joni Mitchell The Circle Game (v priredbi Buffy Sainte-Marie), v katerem ta v podobnem razpoloženju kot Tatova razmišlja o življenjskem ciklu.

Je šel pa Tarantino z glasbo tokrat še dlje kot v prejšnjih filmih. Dobršen del skladb je izbral zaradi zgodovinskih referenc, denimo tri bubblegum poprockovske komade zasedbe Paul Revere & The Raiders, ki jih je posnel Terry Melcher, eden od producentov, ki so bili najzaslužnejši za oblikovanje »kalifornijskega zvoka« šestdesetih let. Melcher je bil tudi producent, ki je pokopal Mansonove upe na glasbeno kariero, verjetno v isti hiši, kjer so člani Mansonove družine pozneje umorili Sharon Tate. Ja, tarantinologi bodo imeli tokrat polne roke dela tudi z odkrivanjem zgodovinskih povezav med uporabljeno glasbo in resničnimi dogodki, ki so postali integralni del filma in (popularne) kulture Los Angelesa v letu 1969.

Morda je nenavadno le to, da Tarantino na soundtrack ni umestil glasbe, ki je samo teden pozneje z Woodstockom postavila nov kulturni mejnik. Polemik ne bo manjkalo. Kot ne bo manjkalo Tarantinovih fenov, ki si bodo poletna potepanja popestrili z novim soundtrackom, skupaj z oglasom za novega Batmana, s katerim se plošča zaključi. Gre morda za namig?

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.