Gregor Kocijančič  |  foto: Lana Špiler

16. 8. 2019  |  Mladina 33  |  Kultura

Oleg Kulik, umetnik: Zaradi poraza človeške družbe sem postal pes

»Zaradi poraza človeške družbe sem postal pes«

Oleg Kulik v mariborskem razstavnem prostoru KIBLA Portal, kjer predstavlja svojo razstavo Zlato runo, osebno retrospektivo in novo interpretacijo svojih prejšnjih del.

Oleg Kulik v mariborskem razstavnem prostoru KIBLA Portal, kjer predstavlja svojo razstavo Zlato runo, osebno retrospektivo in novo interpretacijo svojih prejšnjih del.

Oleg Kulik, »ruski pes, princ med ljudmi, človek med psi«, se je leta 1961 rodil v Kijevu, živi in ustvarja pa v Moskvi. Je eden najpomembnejših vzhodnoevropskih umetnikov našega časa. V mednarodnem umetniškem svetu prah dviguje že od začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja: najprej je nase opozoril s kuratorskim delom, ko se je lotil radikalnega in sila nekonvencionalnega predstavljanja avantgardne umetnosti, ki ga je marsikdo sprejel z dvignjenimi obrvmi. Pripravil je denimo prireditev, na kateri so se v kletki, postavljeni sredi moskovske galerije Regina, okoli performerjev sprehajali gepardi, spektakel pa se je končal z zakolom prašiča, katerega meso so nato postregli gostom.

Pozneje, leta 1994, je vstopil v fazo »človeka psa« in tako postal eden od temeljnih predstavnikov postsovjetskega akcionizma: v različnih galerijah po svetu se je razgalil, postavil na vse štiri ter lajal in grizel. Pasji performans, ki je bil deležen največ pozornosti, je potekal leta 1996, ko je v stockholmski galeriji med umetniško akcijo ugriznil obiskovalko skupinske razstave Interpol in uničil nekaj razstavljenih umetniških del drugih umetnikov. Prah, ki ga je dvignil incident v Stockholmu, se je od tedaj nekoliko polegel, spomin na zloglasni performans pa je leta 2017 obudil švedski režiser Ruben Östlund v filmu Kvadrat, satirični kritiki sodobnega umetniškega sveta, parodiji odnosa med umetnostjo in trženjem. S prizorom, v katerem fiktivni umetnik Oleg uprizori mučni performans in v vlogi krvoločnega opičnjaka na neki gala večerji nadleguje švedsko art smetano, je Östlund več kot očitno namigoval na Kulikov sporni performans iz leta 1996.

Bistvo njegovega pasjega obdobja, ki je trajalo kar 13 let, naj bi bilo – kot piše v spremnem besedilu k njegovi razstavi Zlato runo v mariborskem razstavnem prostoru Kibla Portal, ki jo bodo odprli na dan izida članka – »opisati to, kar vidi, kot krizo sodobne kulture, kot rezultat pretirano sofisticiranega jezika kulture, ki gradi zidove med posamezniki«. Čeprav je prenos svojih sporočil v pasjih performansih zreduciral na živalske kretnje in glasove, mora zunaj performativnih umetniških akcij – denimo v intervjuju – o umetnosti razglabljati v človeški govorici. Pri tem se včasih zdi, da zapada ravno v to, kar naj bi kritiziral s svojim delom. Z abstraktnimi, enigmatičnimi in nekoliko nepovezanimi besedami naju je oba s tolmačem med kramljanjem v Kibli večkrat bolj zmedel, kot da bi res kaj osvetlil. Morda ga nisva dobro razumela, ker ne govoriva jezikov starodavnih civilizacij (v odgovoru, ki sledi, Kulik pravi, da »jezik moje umetnosti ni avantgarden in ni postmoderen, pravzaprav je bližje umetniškemu jeziku starodavnih civilizacij«), morda pa gre občasno nerazumljivost in nekoherentnost pogovora pripisati temu, da je med intervjujem skadil štiri velikanske džojnte. No, bili bi nekoliko skromni, če bi jim rekli džojnti: bile so prave »base« oziroma »bombe«, pravzaprav bi jim lahko rekli tudi »ultimativne petarde«.

Na raven živali ste se v performansih spuščali, da ste kritizirali krizo kulture, ki izhaja iz njenega jezika. Zakaj je ta kultura sploh v krizi in kaj so pravzaprav temeljne težave z njenim jezikom? 

V času, ko sem se prvič preobrazil v psa, se je v ruski družbi zgodil pomemben prelom. Razblinile so se največje sanje človeštva: sanje o pravični družbi. Ko je propadla ideja socialistične družbe, sta v Rusiji z njo propadla tudi dva jezika, uradni in podtalni. To ni bila zgolj kriza umetnosti, temveč kriza celotnega človeštva, hkrati pa je bila ta kriza moja osebna zmaga: zaradi poraza človeške družbe sem postal pes. Ena najpomembnejših človekovih kreposti je spoznanje, kaj sam pravzaprav sploh je. To, da se rušijo tvoja država, tvoj svet in tvoje vesolje, ni povod za žalost, saj se človeka propad okolja pravzaprav sploh ne tiče. Tudi ko se poruši svet, človek ostane, ko pa izgine človek, ta svet za vedno ostane čudovit. S tem, ko sem zapustil človeškost, sem našel umetnost. Jezik moje umetnosti ni avantgarden in ni postmoderen, pravzaprav je bližje umetniškemu jeziku starodavnih civilizacij. Povezan je predvsem s tem, kar razumemo kot spomin. V spominu namreč živimo – osebnem spominu in spominu vsega človeštva in kulture.

Racionalni svet je želel videti neracionalni svet in tega sem mu tudi pokazal. Ko pa sem nekoga ugriznil in se je pocedila kri, se je začela histerija.

V psa ste se torej preobrazili zaradi »poraza človeštva«, zdaj pa ste že dolga leta spet človek. Ali to pomeni, da je krize, o kateri govorite, konec? Se v tem skriva razlog, da ste iz radikalnega akcionizma prešli v tradicionalnejše oblike umetnosti, kot sta slikarstvo in kiparstvo?

Vedno sem ljubil edinstveno in ne množičnega. Tradicionalna umetnost ima opraviti s strogimi pravili, strogimi normami in strogo formo, vendar nima vsebine. Akcionisti pa umetnosti odvzamejo vse posrednike, vse ovire, ki stojijo med njo in njeno vsebino. Ustvarjajo umetnost brez forme, umetnost čiste vsebine. To umetnost so si institucije v času od pojavitve akcionizma naglo prilastile, jo stilizirale in prikrojile svojim pravilom, normam in formam. Z akcionizmom nisem več mogel ustvarjati unikatnega, zato sem se zatekel nazaj k tradicionalnejšim oblikam umetnosti, te pa so lahko edinstvene zgolj takrat, ko so osvobojene vsakega nadzora. Ustvarjanje svojih novejših del zato večinoma prepuščam drugim: nastajajo na participatornih delavnicah in so pravzaprav delo številnih rok preprostih ljudi, neumetnikov. Ker so ti pri delu osvobojeni vsakršnega estetskega in ideološkega nadzora, lahko ustvarijo zgolj unikat.

Če se ustvarjanja lotevate tako, se postavi vprašanje o razmerju moči: kdo je torej avtor dela? Umetnik ali tisti, ki so ga ustvarili? 

Načeloma gre za moje avtorsko delo, a pravzaprav je moja zgolj konstrukcija umetnine, zgolj njeno ogrodje, v katero nato vstopijo drugi. Pri ustvarjanju poleg naključnih mimoidočih sodelujejo predvsem člani obrobnih skupin, denimo upokojenci iz doma za ostarele, odrasli in otroci z motnjami v razvoju. Pravzaprav niso zgolj soavtorji, temveč postanejo naslovniki te umetnosti. S tem moja umetnost prevzame novo vlogo: njen glavni namen je, da te ljudi osrečuje, hkrati pa želim s takšnim postopkom preklicati urok, s katerim smo zakleti že od časov Stalinove Rusije. Stalinova ureditev je temeljila na razdruževanju ljudi, kar je popolnoma nasprotno komunističnim idealom. Pravzaprav je bila to v celoti buržoazna strategija, v kateri je človek človeku sovražnik. Bistvo sovjetske ideologije je identično bistvu ideologije poslovnega sveta – človeku odvzeti individualnost. V kapitalizmu človek prevzame funkcijo denarja, v komunizmu pa funkcijo ideologije, a v obeh primerih mu je popolnoma odvzeta individualnost. Z umetnostjo si vse od njenega nastanka v obliki participatornih delavnic prizadevam ljudem vračati individualnost, ki jim jo odvzameta ideologija in denar.

V kapitalizmu človek prevzame funkcijo denarja, v komunizmu pa funkcijo ideologije, v obeh primerih mu je odvzeta individualnost.

Vaša sodobnejša dela in pretekla akcionistična dejanja imajo močen politični naboj. So ta dela usmerjena v kritiko zgodovinskih totalitarizmov – konkretno komunistične Rusije – ali gre pravzaprav za kritiko sedanjih ruskih političnih razmer?

Fokus moje umetnosti se od nekdaj vrti okoli enega samega večnega vprašanja: ali ima en sam človek pravico vladati vsem drugim? Ali ima ena oseba pravico postaviti družbo pred sodišče? Zato je rdeča nit mojih akcij in tudi slik in kipov nago človeško telo, to se nenehno pojavlja. To telo je postavljeno proti sistemu, proti družbi in državi. Edinstvenost tega telesa je pravzaprav izjemno zgovorna politična kritika družbe. Ali kritiziram sovjetsko ali sodobno politiko, pravzaprav ni bistveno, saj gre v jedru obeh političnih resničnosti za večno vprašanje odnosa med individualnim in kolektivnim. Namen moje umetnosti je vzdrževati in ohranjati zavedanje o večni prisotnosti tega odnosa. Ta proces imenujem individualizacija in pravzaprav je najrelevantnejši na ruskih tleh: v Rusiji bolj kot kjerkoli drugje poteka boj med kolektivnim in individualnim. Ker se družba v kolektivnem ne znajde, potrebuje nekaj individualnega, potrebuje neko osebnost, na katero se opre. Na začetku so pojavitev Putina številni doživljali kot anahronizem, a kmalu po Putinu so se kot gobe po dežju po vsem svetu pojavili še drugi voditelji, ki po podobnem načelu igrajo podobno vlogo. Duh časa je na njihovi strani, jaz pa sem zgolj umetnik, ki skuša preživeti na pokopališču. S tem mislim Rusijo, ki je močno zaznamovana s polarizacijo družbe; na tem pokopališču si lahko le angel ali demon, to je pokopališče, od koder vsi dobri bežijo.

Vaše akcije so pogosto temeljile na radikalnem šokiranju občinstva, s čimer ste iskali odgovor na to, kje so meje človeškega in družbeno sprejemljivega. Ste jih spoznali?

So meje, ki jih člani družbe proizvedejo v glavi in jih potem v institucionalnih kontekstih razglašajo za absolutno resnico, obstajajo pa tudi meje, ki ves čas tečejo skozi njihova telesa. V časih, ko sem bil pes, me niso dojemali kot umetnika. V Stockholm so me leta 1996 povabili kot psa. Ko sem kuratorjem povedal, da sem umetnik, in jim predlagal drugačen projekt, so me zavrnili in poudarili, da želijo zgolj psa. Opozoril sem jih, da gre za čarovno akcijo, v katerih postanem stekel pes. Bili so navdušeni: želeli so dramo, želeli so suspenz, to je zanje pravi Orient. Racionalni svet je želel videti neracionalni svet in tega sem mu tudi pokazal. Ko pa sem nekoga ugriznil in se je pocedila kri, se je začela histerija. A pravzaprav so krivi sami, saj so naročili ravno to: povabili so psa in do ugriza sem imel vso pravico. Umetniške ustanove ne znajo dojemati resničnosti, živijo v svojih glavah. Meja človeškega je moje telo, moja smrt, oni pa so suženjsko zazrti zgolj v življenje, zato ogroženost dojemajo kot propad.

Kako ste doživljali satirično uprizoritev svojega zloglasnega stockholmskega performansa v filmu Kvadrat? Vam je Östlundova referenca na vaše delo laskala ali vas je zmotila oziroma morda celo prizadela?

Dekle, ki sem jo v Stockholmu ugriznil v nogo, je pravzaprav Östlundova starejša sestra. V času performansa je bil še študent, komaj malo starejši od 20 let, bil je romantični mladenič, ki je umetnost naivno doživljal kot sfero ljubezni in lepote. To, da sem njegovo sestro ugriznil na neki razstavi, je nanj naredilo negativen vtis, češ da to ni umetnost, temveč kriza umetnosti. Dvajset let kasneje je življenje spoznal malo bolje: dojel je, da so v umetnostnem svetu vsi pretirano vljudni in prijazni, vendar izrazito lažni: vsi želijo zgolj ugajati, on pa razmišlja s svojo glavo in v umetnosti ne želi prevzemati vloge prostitutke. No, ob teh mislih se je spomnil name in na moj performans. Čeprav je želel narediti satiro, je v resnici ta film akcija, ki trdi, da sistem ni nič, saj je človek vse. Če se malo poigram z besedami: Östlund ni satirično ugriznil umetnosti, temveč je skozi umetnost ugriznil celotno družbo.

V Rusiji beseda kurator pomeni nekaj popolnoma drugega kot v zahodnem svetu: v času KGB je bil kurator vladni agent, ki je sledil umetnikom.

Vendar se je širša družba na film razmeroma dobro odzvala, Östlundova parodična satira je razburila predvsem umetniški svet. Ali menite, da gre pri tem za to, da glavni akterji v svetu sodobne umetnosti ne znajo sprejeti kritike na svoj račun?

Pravzaprav se ni negativno odzval ves umetniški svet, temveč zgolj kuratorji. To pa je v bistvu razmeroma mlad poklic, ki bo kmalu izumrl. Mimogrede, v Rusiji beseda kurator pomeni nekaj popolnoma drugega kot v zahodnem svetu: v času KGB je bil kurator vladni agent, ki je sledil umetnikom in drugim posameznikom, ki so se ukvarjali s podobnimi stvarmi, ter jih nadzoroval. Kuratorji v zahodnem smislu pa živijo v nekih umetnih konstruktih, v fiktivnih shemah, v katerih umetnikovo telo sploh ni pomembno. Ko sem bil sam kurator, sem se počutil kot kamera med umetnikom in družbo. Umetnik misli, da je genij, družba pa ga ima za izmeček. Če sem se želel v tem položaju dobro znajti, sem moral varati oboje: umetnike in družbo. Za umetnike sem zato prirejal spektakle, a zdelo se mi je, da to njihovo delo banalizira. Sodobni tip kuratorja, ki je kot borzni posrednik, ki se ukvarja s slikami, bo izumrl.

Razstava:
Oleg Kulik: Zlato runo
Kje: KIBLA Portal, Valvasorjeva 40, Maribor
Kdaj: do 7. septembra 2019

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.