Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

23. 8. 2019  |  Mladina 34  |  Kultura  |  Portret

Martina Lončar, oblikovalka nakita, ki si je za izpadle mlečne zobe kupovala prstane

Portret

Vse se je začelo s prstani, kupljenimi na tržnici za drobiž, ki ga je dobivala za izpadle mlečne zobe. Vsakokrat, ko je kakšnega izgubila, je točno vedela, kateri prstan bo dodala svoji zbirki. Imela je pet let, ko so se s starši odpravili na izlet v Celovec – tam ji je posebej v oči padla izložba draguljarne in mamo je prepričevala, naj kupijo katerega od razstavljenih kosov. Na njena pojasnila, da je ta nakit predrag, je prepričano odvrnila: »Potem ga pa ukradimo!« O tem Martini Lončar k sreči ni treba več razmišljati, kajti nakit, prav takšnega, kakršnega bi si zaželela v otroških letih, izdeluje sama, njene kolekcije pa so toplo sprejete v Sloveniji in Italiji, kjer trenutno biva, pa tudi drugod po svetu.

Prve prave uhane je izdelala, ko je izgubila enega od para uhanov, ki ga je dobila za darilo od dobre prijateljice. »Čutila sem potrebo po tem, da moram narediti novega. Pa ne da bi posnemala par, od katerega sem enega izgubila – naredila sem nekaj svojega, čisto osnoven model uhanov iz steklenih perlic in žic.« A sprva je bil to le hobi, ki ga je – predvsem za svoje veselje, kakšen par uhanov pa je naredila tudi za babico – gojila takrat, ko je imela malo več časa. Pri šestnajstih letih je imela prvo predstavitev svojega nakita v Ambasadi Gavioli: sošolka iz gimnazije jo je spoznala z oblikovalko oblek, ki je na tamkajšnjem vsakoletnem eventu s slovenskimi didžeji načrtovala modno revijo, in ji predlagala, da združita moči. »Nakit, s katerim sem se takrat predstavila, je bil narejen iz žice in gumbov,« se spominja. »V neki trgovini z gumbi v centru Ljubljane sem takrat puščala vso svojo žepnino. Imeli so krasne gumbe, ki so bili videti kot plastični kamni. Ker še nisem znala vkomponirati zunanjih elementov v nakit na drugačen način, sem si pomagala z gumbi, ki so bili priročni zaradi lukenj.«

V tistem času je že razmišljala o tem, da bi se z nakitom ukvarjala profesionalno. Želela si je na ALUO, a se ji je zdelo, da za to nima dovolj dobre podlage. »Blizu mi je bila smer unikatno oblikovanje, kjer se sicer veliko študentov odloči za oblikovanje stekla, nekateri pa tudi za oblikovanje nakita, ni pa nobenega modula, ki bi te naučil izdelovanja nakita v obrtniškem smislu. To je bilo takrat mogoče le na srednji zlatarski šoli v Celju, vendar pa bi se tam, po drugi strani, naučila samo postopka izdelave, ne pa oblikovanja.« Zato se je vpisala na umetnostno zgodovino in iz nje tudi diplomirala, čas za profesionalizacijo ljubega ji hobija pa je napočil po tem. Že med fakulteto je bila na izmenjavi v Italiji, v Milanu, kjer je ugotovila, kako drugačen odnos imajo Italijani do nakita. »Predvsem ga veliko več nosijo. Poleg tega da si ga ženske pogosto kupujejo same, je tudi bolj razširjena navada, da jim moški kupujejo drag nakit kot darilo. Posebej dragocen nakit gre tudi iz roda v rod. Druga stvar pa je, da je tam veliko lažje izdelovati nakit. Veliko je specializiranih trgovin, lahko kupiš vse orodje, ki ga potrebuješ, lahko tudi izbiraš, h kateremu livarju boš šel ... tukaj imamo v Ljubljani morda enega ali dva livarja, specializiranih trgovin pa sploh ne. Pozlata je še najboljša v Celju, tako da je izdelovanje nakita v Ljubljani res oteženo.« Že med izmenjavo se je torej malo ozirala naokoli po Milanu po šolah za izdelovalce nakita, našla eno, ki ji je ustrezala, in se po končanem faksu odpravila naravnost tja.

Danes živi in dela v Firencah, kjer je pristala, ker je želela po izobraževanju v Milanu še nadgraditi znanje na tamkajšnjih delavnicah. »Po koncu nekega tečaja se je oblikovalec, pri katerem sem se urila, odločil, da bo enega od nas obdržal, in izbral je mene – tako da sem namesto nekaj mesecev tam ostala eno leto, še poglobila znanje, naredila še en tečaj za izdelovanje nakita, se vmes zaljubila ... in zdaj sem tam že osem let. (smeh)« Delavnica, kjer ustvarja skupaj s petimi oblikovalci iz različnih koncev sveta, je hkrati trgovinica. Je v bolj skritem kotičku Firenc, vendar je s pomočjo blogerjev in modnih poznavalcev pridobila sloves, tako da ljudje kljub vsemu najdejo pot do njih.

V Ljubljani je bilo njen nakit mogoče kupiti v različnih trgovinah s konceptom. Pravkar išče novo, ki bi ji bila pisana na kožo, razmišlja pa, da bi imela v domačem mestu tudi delavnico – sploh zdaj, ko načrtuje skorajšnjo vrnitev v domovino. Čeprav ji je Italija s svojim hedonističnim načinom življenja prirasla k srcu, pogreša marsikaj, kar ima Ljubljana. »Predvsem zelenje. Tega je v Firencah zelo malo, parki so slabo vzdrževani, doma sem šla včasih, ko sem želela kaj v miru premisliti, na grad tudi po večkrat na dan. Kot nekdanji tabornici mi šport in narava zelo veliko pomenita, težko sem pri miru.« V Firence bo seveda še vedno hodila delat, rada pa bi se razširila tudi na Dunaj in morda, v bolj oddaljeni prihodnosti, v Francijo. »Za začetek bi se želela naučiti francosko. Italijanščino sem kar hitro usvojila.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.