Lara Paukovič

23. 8. 2019  |  Mladina 34  |  Kultura

Facebook statusi v literaturi

Zbirka Eve Mahkovic Na tak dan najbolj trpi mastercard prinaša svež vpogled v svet sodobne ženske, ki je izrazni prostor našla na spletu

Eva Mahkovic

Eva Mahkovic
© Uroš Abram

Osebnoizpovedna besedila Eve Mahkovic, ki so ravnokar izšla v zbirki z naslovom Na tak dan najbolj trpi mastercard, so znotraj žanra avtobiografskega ali psevdoavtobiografskega pisanja poseben fenomen. Gotovo že zato, ker so nastajala na Facebooku, ker so torej pravzaprav Facebook statusi, ne glede na to, kako neliterarno se to sliši. In ne samo statusi, kljub vsemu pa ne proza, niti poezija ne, čeprav zaradi premišljene strukture, bogate metaforike in jezika ter nekaterih besednih figur, kot je ponavljanje, ponekod spomnijo nanjo. Pa tudi, ker so spretni žanrski hibridi, prežeti s popkulturnimi referencami, humorjem in zelo bistro ironizacijo same sebe – ženske v sodobni kapitalistični družbi, ki, kot v spremni besedi zapiše Manca G. Renko, že zaradi tega, ker je ženska, bije bitko, v kateri ne more zares zmagati. Gotovo pa pomaga, če se paradoksalnosti svojega položaja zaveda – in se iz njega občasno nežno ponorčuje.

Zahodnjaški feminizem?

»Delaš delaš delaš zjutraj dopoldne zvečer / ob nedeljah / pride konec sezone / in nobene balenciage vmes ni bilo / in si bolj broke than ever / dajte mi druge vrste kapitalizem« ali »danes sem bila v sunny studiu na odstranjevanju / kavnih madežev z zob / to je lokacija, kamor moram kmalu tudi na botoks« ali »najprej nisem bila lepa in nisem bila oseba, potem / pa sem počasi postajala to, kar sem zdaj«, o sebi in svojem življenju pove Eva Mahkovic. Njena knjiga je feministična zato, ker je tako iskrena, ker brezkompromisno slika resnični svet neke mlade ženske. Subjektka se zaveda, da živi po mantrah kapitalistične ureditve – in da je v igranju po njenih pravilih dobra, čeprav to s seboj seveda prinaša neke žrtve, znotraj družbenih norm, ki se jim mora prilagajati, pa se vseeno trudi najti neko svobodo. A ravno zaradi neprikritega navdušenja nad materialnimi dobrinami (ki ji jih delno omogoča mastercard) in tega, da je ozavestila dejstvo, da bi večina še vedno najraje videla ženske lepe in modno oblečene, ki se mu hote ali nehote podreja, pogosto sliši očitke, da je njen feminizem »beden, plitek, zahodnjaški in kapitalističen«. »V kulturi, kjer delam, je v praksi žal pogosto tako, da je prava Umetnica ali Intelektualka lahko samo določene vrste (in videza), in to, da ima rada Balenciago, vsekakor ne spada na področje Umetnosti, kaj šele Intelekta. Po drugi strani, kar je prav tako bizarno, feminizem še vedno – tudi na tem področju – in kljub vsem prizadevanjem oseb, ki so tako všečne javnosti kot na primer Emma Watson, velja za ekstremistično oznako,« pravi. »Po eni strani je vse preveč, po drugi vse premalo. Niti sama nimam pojma, kakšen mora feminizem biti, da je Pravilen. Vem le, da hočem biti samostojna, plačevati svoje račune, toksičnih vzorcev ne sprejemati kot nekaj normalnega, v miru poslušati Taylor Swift, ne da bi mi kdo težil s starimi rok bendi, in umetnicam, za katere čutim, da imajo nekaj povedati in so mi blizu, priznati, da umetnice so, ne da bi jim kdo pravil, da so preveč pop.«

V kulturi, kjer delam, je v praksi žal pogosto tako, da je prava Umetnica ali Intelektualka lahko samo določene vrste (in videza), in to, da ima rada Balenciago, vsekakor ne spada na področje Umetnosti, kaj šele Intelekta.

Kdo bi ji lahko očital tudi, da je – v nasprotju z duhom feminizma – v zbirki pogosto neprizanesljiva do drugih žensk, ki življenja ne živijo na takšen način kot ona, a je ravno nasprotno: priznavanje negativnih čustev do pripadnic svojega spola, ki jih v resnici občasno goji vsaka med nami kljub zavzemanju za skupno dobro, je pravzaprav korak naprej. »Veliko žensk mi gre na živce, žal mi je, da je tako, a tako je. V teatru raje delam v moških ekipah kot v ženskih. Žal. V konfliktu je moj prvi impulz okriviti žensko. Žal. Proti vsemu temu se moram včasih zavestno boriti. Ne vem, ali obstaja rešitev, ker je delno gotovo kriv sistem patriarhat, to pa sega zelo globoko. Vendar se mi zdi dobro, da to vsaj ozavestim in poskušam biti do ljudi čim bolj prizanesljiva.«

»Basic bitches« in svetnice

Eva Mahkovic, rojena leta 1986, sicer dramaturginja Mestnega gledališča ljubljanskega, se je že pred časom začela uveljavljati kot poznavalka popkulture in opazovalka družbenih fenomenov. Podpisala se je pod dobro sprejeto predstavo Male kraljice (režiral jo je Jaša Koceli) o najstniškem »girl gangu«, kakršnega smo na primer gledali v Zlobnih dekletih in Opravljivki. »Blizu mi je umetnost, ki iskreno govori o ženski izkušnji v določenem obdobju,« pove. Piše tudi publicistične tekste – lansko leto je bil eden najbolj branih na Airbeletrini njen prispevek »Goodnight Stories for Ordinary Girls« (Zgodbe za lahko noč za navadne punce), v katerem se norčuje iz scene generičnih slovenskih jutuberk, hkrati pa opozarja na njihov – vprašljiv – vpliv na nove generacije deklet. »Fenomen jutuberk sem povsem po naključju odkrila lani poleti in ugotovila, da te ’influencerke’ praktično vzgajajo mlada dekleta, ne da bi kdo to kakorkoli reguliral. Usmerjajo njihova zanimanja, vrednostni sistem ipd. Ogorčena sem bila nad tem, kako tradicionalen in brezvsebinski je ta vrednostni sistem, zato sem se o tem odločila napisati članek. Influencerke v glavnem propagirajo kapitalizem najslabše vrste, brezglavo kopičenje kitajskih cenenosti, grajenje identitete na zelo zgodnji partnerski zvezi ipd. Grozno neambiciozno.«

Status, ki je omenjen članek navdihnil, je tudi del zbirke Na tak dan najbolj trpi mastercard – spada v kategorijo »basic bitch saga«. Kategorij statusov je sicer sedem: v »basic bitch sagi« in »slovenskih vinjetah« lahko na primer med drugim spremljamo njeno negodovanje nad dramatiziranjem para na zmenku ali nekajtriintridesetletnimi smrkavci na kosilu v Asu (take pogovore piska knjige slučajno ujame na kavi – veselje do poslušanja ljudi je ozavestila pred več kot desetimi leti na seminarju za dramsko pisanje Dušana Jovanovića). »Jaz« so najbolj intimni okruški življenja, posebej posrečena kategorija pa je »na današnji dan«, v kateri Eva Mahkovic postavlja virtualne spomenike slavnim osebam, ki so se rodile ali umrle na določen datum – med njimi je kar nekaj pripadnikov angleške in francoske monarhije ter svetnic in svetnikov, ki so njeno posebno zanimanje. »Verjetno so delno dediščina moje klasične gimnazije, pa tudi sicer imam zelo rada katoliško ikonografijo, ker stvari upodablja tako dobesedno,« pove. »Krščanske svetnice, sploh izredno zgodaj umrle mučenice, ki so znotraj religije nato klišejsko predstavljene kot svetnice, se mi zdijo že od nekdaj primer ekstremnega napuha in egocentrično usmerjenih življenj. Da raje umreš na gorečem kolesu in pustiš, da ti prej iztaknejo oči, kot da ni po tvoje ... Tovrstni pogled mi je zelo blizu.«

Facebook kot teater

Čeprav bi ob branju zbirke morda kdo pomislil na to, ni Eva Mahkovic nikoli pisala dnevnika. »Sicer imam rada dnevnike, tudi literaturo, ki je pisana tako, da obravnava neko lastno obdobje življenja, ki je avtobiografska, dokumentarna, iz tega izhaja ali pa se vsaj pretvarja, da je to. Tako mi je bila vedno všeč ideja pisanja dnevnika, včasih sem začela, vendar potem vedno zelo hitro odnehala. Ko sem nekaj časa objavljala na Facebooku, pa me je prešinilo, da je to, kar zapisujem tja, še najboljši približek dnevniku.« Facebook ji je poleg tega omogočil pisanje brez pritiskov, objavljala je, kadar je hotela. »In z bralci, ki se sproti odzivajo na zapise, takoj dobiš sogovornika, ki gotovo vpliva na tvoje nadaljnje pisanje. Mogoče mi je ta dialoški princip blizu, ker delam v teatru, kjer je delo zelo kolektivno – in da teater sploh obstaja, nujno potrebuješ drugo stran, publiko.« Toda publika na Facebooku je kljub vsemu bolj zaprta, zdaj pa bodo njeni intimni zapisi dosegli večji krog ljudi – a je to ne skrbi. »V resnici se mi ne zdi, da bi se zelo razgaljala. Že na Facebooku ne bi nikoli objavila nečesa, za kar bi me motilo, če to prebere kdorkoli.« V tem se njeni statusi, zdaj zbrani v knjigi, razlikujejo od velike večine preostalih objav na Facebooku – vidi se jim, da so premišljeni. Na spletu lahko svoje misli izliva vsak – a »kar vsakih« statusov pač ni mogoče izdati v knjigi. Sicer pa je zbirka, kljub temu da ji ne manjka cinizma, na nekaj mestih tudi zgled opolnomočenja, tako kot v zapisu iz 7. oktobra 2018, ko piska kontemplira, kakšne grenke lekcije je morala požreti med svojim odraščanjem – a ga kljub temu konča z udarnimi vrsticami, ki bi lahko postale splošna mantra: »danes je čudno / ampak / it’s never been better / danes sem najmočnejša do zdaj«.

Knjiga:
Eva Mahkovic: Na tak dan najbolj trpi mastercard
Založba: Beletrina, 2019
Cena: 21 evrov

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.