Marcel Štefančič jr.

23. 8. 2019  |  Mladina 34  |  Kultura  |  Film

Beli vran

The White Crow, 2018, Ralph Fiennes

zadržan +

Ples ideologije.

Mihail Barišnikov v Belih nočeh, ki jih je davnega leta 1985 – sredi hudih hladnovojnih napetosti, sredi Reaganovega boja proti “Imperiju zla” – posnel Taylor Hackford, igra sovjetskega plesalca, ki je prebegnil v Ameriko, zdaj pa letalo, s katerim potuje na Japonsko, zaradi okvare zasilno pristane nekje v Sibiriji, tako da ga sovjetske oblasti primejo. Ne, ne kaznujejo ga, ampak skušajo njegovo “vrnitev domov” izkoristiti v propagandne namene (izgubljeni sovjetski sin je ugotovil, da je v Sovjetski zvezi bolje kot v Ameriki!), zato ga nastanijo skupaj z ameriškim temnopoltim plesalcem (Gregory Hines), ki je prebegnil v Sovjetsko zvezo. Barišnikov je na Zahod – v Kanado – prebegnil leta 1974, Rudolf Nurejev pa – v Francijo – trinajst let prej (med turnejo Teatra S.M. Kirova), toda v Belem vranu, ki popisuje ta njegov prebeg, ni ne duha ne sluha o kakem ameriškem – magari temnopoltem – plesalcu, ki bi prebegnil v Sovjetsko zvezo.

Tu promet poteka le v eno smer – na Zahod. Vzhod je omejen, ideološki – Zahod je svoboden, čist, avtentičen, neideološki, postideološki, apolitičen. In Nurejev – umetnik, plesalec – sodi tja, kjer ni ideologije. Tako meni Puškin (Ralph Fiennes), njegov nekdanji baletni učitelj, ki nekega sovjetskega aparatčika – brezimnega, se razume – prepričuje, da Nurejev (Oleg Ivenko) – eksplozivni gej, ki mirno žge njegovo ženo, kot da bi vedel, da cilj posvečuje vsako sredstvo – ni izdajalec domovine, ker ni prebegnil iz ideoloških razlogov: “To je storil zaradi plesa. O politiki nima pojma.” Tu, na Zahodu, se bo lahko umetniško izražal – svobodno, čisto, avtentično, brez ideoloških primesi. Kako to, da je v ideološki, politični, omejeni Sovjetski zvezi zrasel v tako briljantnega plesalca, ni jasno. Ali pač: ker je genij! Aha. Ker je genij, bi se v tako briljantnega baletnika razvil tudi v Ameriki, hoče reči Beli vran, poln flešbekov in flešbekov v flešbekih. Toda le na Zahodu bo njegov balet res čista umetnost. Pa še kaj!

Za začetek, Nurejev se je rodil na vlaku, otroštvo je preživljal v črno-beli Sibiriji, njegov “genij” pa je bil produkt ideologije, resda “najboljše”, no, najbolj ideološke ideologije – sovjetske, komunistične. Koliko ameriških temnopoltih baletnikov pa poznate? Pa plesalcev stepa? O, precej, precej več. In še Gregoryja Hinesa za povrhu. “Nurejevi” iz ameriškega geta postajajo plesalci stepa, Nurejev pa je na Zahodu uspel prav zato, ker ga je ideologija tako jebeno dobro pripravila na Zahod. In dalje: leta 1961, v času največje hladnovojne histerije, naj bi bil Zahod neideološki! Nehajte. Nurejev morda ni prebegnil iz ideoloških razlogov, toda na Zahodu so ga sprejeli iz ideoloških razlogov. Vsak njegov korak na odru je bil zato ideološki. Vsak njegov pas de deux z Nino Virubovo v Trnuljčici ali z Margot de Arias Fonteyn v Giselle je bil ideološki. Vsak njegov skok – polet! – v Labodjem jezeru je bil ideološki. Navsezadnje, z vsakim korakom in vsakim skokom je Zahodu demonstriral sovjetsko kulturno superiornost. Nurejev je s prebegom postal ideološki plesalec – bolj ideološki kot kadarkoli prej. Če ne bi bil tako ideološki, na Zahodu itak ne bi preživel. Beli vran to ignorira, da bi lahko meditiral o mučeništvu genija in avtentičnosti Zahoda, medtem ko Nurejeva spreminja v baletno verzijo Géricaultovega Splava Meduze. (Kinodvor)

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.