Borka

23. 8. 2019  |  Mladina 34  |  Kultura  |  Plošča

Širom: Svet, ki speče konju cvet

2019, tak:til / Glitterbeat

+ + + + +

Neizpodbitne avtoritete (glasbene) medijske krajine, kot so britanske institucije BBC, The Wire in The Guardian, redko zaznajo podalpski vrvež. No, prav vse omenjene – in še kakšna zraven – so zaznale kraško-tolminsko-prekmursko navezo izmuzljivega sloga, trojec, ki niza natančne strukture glasbenih segmentov z iluzijo spontanosti, ki improvizira redko in v detajlih, na razpotju raznorodnih folkaških izročil in popularnega, skupka tradicij, spretnosti in domišljije, ljudskega in sodobnega ter skoraj popolno v kraljestvu akustičnega. Skupina Širom pa ne izstopa le po neoprijemljivosti formalnih nazivov, ampak tudi po izjemnem naboru brenkal, tolkal, pihal in godal z različnih koncev sveta – tudi po doma narejenih glasbilih in predmetih za alternativno rabo. »Namišljena ljudska« glasba je za površno opisovanje trojca primerna »(samo)oznaka«. Poleg očitnega, da zaobjame tehnično komponento delovanja – namreč, velik del glasbil, ki jih druščina uporablja, je izrazito folkaški –, jo lahko priročno beremo tudi kot ohlapno sklicevanje na »zamišljene skupnosti« irskega družboslovnega misleca Benedicta Andersona. »Ljudskost« trojca Širom je tudi v tem, da ga sestavljajo pretežni samouki. Tu pa se nekako konča. Že s prvencem I. in potem prelomnim nadaljevanjem Lahko sem glinena mesojedka se je hitro utrdil kot izrazito izviren, avtorski ustroj.

Svet, ki speče konju cvet je še eno poglavje iz edinstvene prakse z izrazitimi značilnostmi in eden od vrhuncev letošnje albumske bere.

Svet, ki speče konju cvet je še eno poglavje iz edinstvene prakse z izrazitimi značilnostmi in eden od vrhuncev letošnje albumske bere.
© Tadej Čauševič

Svet, ki speče konju cvet s prvim posnetkom dobesedno nadaljuje, kjer je končala zadnja plošča. V slogovnih prevalih, navidezno ohlapni, a čvrsto načrtovani formi in bogatem instrumentariju ni večjih sprememb. Prav tako ne v sami snemalni praksi: Širom snema v šusu, brez nasnemavanja. Novi album je morda še bolj pazljivo fluiden kot prejšnja dva, a ostaja prepoznavno razgibano nepredvidljiv – en del je suha igra prepletajočih se ritmov, drugi je zgoščeno polifonsko brenkanje, drgnjenje in prepevanje. En del je nežno tapkanje ali tipanje enega glasbila, drugi je zid zvoka, za katerega se zdi, da ga proizvaja širša ekipa. Čeprav muziko trojca odlikujeta izjemna natančnost in potrpežljivost, pa gruve gradi vsaj tako zagnano, kot jih tudi podira in ustavlja. Z občasnimi čudovitimi kontrapunkti melodičnih prepletanj. Večkratne primerjave z Moondogom, posebnežem z manhattanskih ulic iz petdesetih in šestdesetih let, so paradoksalne, a morda uporabnejše. Četudi gre za povsem različni muziki, obe težko primerjaš z izdelki kakšnega drugega avtorja in obe se gibljeta nekje na presečišču uličnega folka, klasike, sodobnih popularnih izrazov, nedomišljave avantgarde, minimalizma. Glasba obeh je rokodelska: člani Širom med muziciranjem posegajo po različnih glasbilih, jih odlagajo, si jih podajajo. In ja, tudi Moondog je sam ustvarjal instrumente in zvočne naprave.

Svet, ki speče konju cvet je še eno poglavje iz edinstveno izdelane in izrazito kolektivne domače prakse z markantnimi značilnostmi in eden od vrhuncev letošnje albumske bere. Ne samo domače.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.