Vlado Miheljak

Vlado Miheljak

30. 8. 2019  |  Mladina 35  |  Dva leva

Iz Gileada z ljubeznijo

(Depeše poslej naravnost v Melanijino kuhinjo?)

»Gileadska republika,« je rekla teta Lydia, »ne pozna meja. Gilead je v vas samih.«
 — Margareth Atwood: Deklina zgodba

»Ona prihaja v bistvu neposredno na željo Bele hiše, predsednika Trumpa, in mogoče, in to je še lahko pomembnejše za naše odnose z Ameriko, z blagoslovom prve dame Melanie Trump.« In to je diplomatski vzvod, ki bi ga pametna država morala izkoristiti v svoj prid, meni nekdanji slovenski veleposlanik v ZDA. Ker v mednarodnih odnosih dostop in zaupanje voditelja svetovne velesile ogromno štejeta. »Njena mnenja, njena zapažanja, njeni predlogi bodo prišli neposredno, ne samo v State Department, ampak v Belo hišo.«
— Bivši veleposlanik v ZDA Roman Kirn vidi izjemni potencial in priložnost v prijateljstvu nove ameriške veleposlanice s prvo damo (POP TV, 19. 8. 2019)

»Ker sem se rodila leta 1939 in sem se sveta okoli sebe začela zavedati med drugo svetovno vojno, mi je bilo jasno, da se lahko uveljavljeni red sesuje čez noč. Sprememba je včasih tudi bliskovita. Nobenega zagotovila ni, da se tu kaj takega že ne more zgoditi. Vse se lahko zgodi vedno in povsod, če so le okoliščine prave.
Je Deklina zgodba napoved?
... Ne, ni napoved, ker prihodnosti ni mogoče napovedati: preveč je spremenljivk in nepredvidenih možnosti. Recimo raje, da je protinapoved: če je to prihodnost mogoče opisati, se morda ne bo zgodila. Ampak tudi na tovrstno upanje se pač ni mogoče zanesti. ... Izid ameriških volitev leta 2016 je v marsikom zbudil strahove in stisko.«
 — Margareth Atwood v predgovoru leta 2017

Že res, da bi novi ameriški veleposlanici Lyndi Gaye Cleveland Blanchard lahko po zgledu Atwoodove pridali patronim Oftrump. Namreč, kot poročajo mediji, je Blanchardova soustanoviteljica razvojne fundacije 100X, ki se posveča »ustvarjalnim rešitvam« (!?) pri odpravljanju revščine in izboljšanju življenja otrok po svetu. Glede na aktualno ameriško politično pobudo in manire bo verjetno v Slovenijo prinesla poveljnikove »ustvarjalne rešitve« ne samo na področju odpravljanje revščine, ampak tudi v soočanju s podnebnimi spremembami, s svetovno varnostjo, pošteno mednarodno trgovino. Nova veleposlanica nima pet minut diplomatskih izkušenj tudi na najnižjih ravneh. In to, da je brez izkušenj prišla naravnost na mesto veleposlanice, pove nekaj o položaju Slovenije v ameriški diplomatski iniciativi. Pravzaprav so edina diplomatska referenca donacije republikancem in neposredno Trumpovi kampanji. Za Slovenijo očitno tudi to zadostuje. A ni problem veleposlanica, problem je v nas. V našem odnosu do dežele, ki tako osebo pošilja v Slovenijo. Razumem, da mala Slovenija ravno ne more zavlačevati z agremajem, pa če gre za še tako sporno imenovanje, a tako ponižno se slovenska diplomacija ne bi smela obnašati. Pisal sem že o naravnost pomilovanja vredni fascinaciji Mira Cerarja in njegove partnerke nad Melanio Trump. Pri tem je največji problem, da zasebno fascinacijo meša z državno funkcijo. Če so si mnogi naši politiki pred Trumpovo zmago še obetali, da bi lahko bila prva dama slovenskega rodu naš diplomatski jockey, je sedaj jasno, da to ni. Ne morem reči, da zato, ker si tega ne bi želela, ne morem pa tudi reči, da si želi, ampak preprosto zato, ker Melania v Beli hiši ne igra aktivne vloge prve dame, avtonomne osebe, ki s svojim vplivom vsaj posredno sooblikuje ameriško državno politiko. Vse od Eleanor Roosevelt je vsaka prva dama imela neko svojo zgodbo; svojo kariero. Eleanor se je v nasprotju z Melanie aktivno soočila s predsednikovo nezvestobo, kar jo je še dodatno spodbudilo, da je začela razvijati svojo kariero na področju socialnega in političnega angažmaja. Tako je denimo neposredno zaslužna za osvoboditev psihologa Bruna Bettelheima iz nacističnega koncentracijskega taborišča. A tudi druge prve dame niso zaostajale. Vsaka je imela program, neke prioritete, po katerih so si jo ljudje zapomnili. Tudi na videz bolj vodljive in upogljive republikanke. Tako se je denimo Laura, soproga sicer klovnovske figure G. W. Busha, izkazala ne samo zaradi angažmaja v kampanji proti nepismenosti, ampak tudi v kampanji osveščanja in razbijanja stereotipov o HIV-u in aidsu. Hillary je sploh bila avtonomna politična osebnost. Michelle je bila dejavna pri razbijanju nezdravih ameriških prehranjevalnih navad ter v boju proti revščini. In potem pride Melania. Polna frustracij, ne samo zaradi najbolj akulturnega prostaka med vsemi ameriškimi predsedniki, ampak tudi arogantnega seksista, ne ubere poti nezadovoljne in uporne Eleanor, ampak se sprijazni z usodo ponižane, prevarane žene, ki je še najbolj podobna liku Serene iz Dekline zgodbe. Po čem si bomo zapomnili Melanio? Po socialnem angažmaju? Nikakor ne. Po političnem angažmaju? Še manj. Edino, kar bo ostalo za njo, bo spomin na njene cunje. Ne bomo si zapomnili, kaj je rekla, ker ni nič rekla. Kaj je storila, ker ni nič storila ... Ampak zgolj po tem, kaj je oblekla ob posameznih priložnostih. In koliko je to stalo. No, navsezadnje je to njena stvar. A ne slepimo se, da imamo lahko od domnevnega prijateljevanja med njo in veleposlanico korist. Prej škodo. Poslej depeše o slovenski malopridnosti ne bodo več prihajale samo v State Department, ampak neposredno v Belo hišo, tako rekoč v Melanijino kuhinjo, kot samoponižujoče razlaga fascinirani veleposlanik Kirn.

Macron je pred nedavnim Johnsonovim obiskom Britance opozoril, da se zna zgoditi, da bodo po brexitu še bolj odvisni od Trumpa; da bodo postali vazalna država ZDA. Že mogoče. A kaj potem reči k odnosom med ZDA in Slovenijo?

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.