Janko Lorenci

Janko Lorenci

30. 8. 2019  |  Mladina 35  |  Kolumna

Preveč Grete?

Dvojni učinki okoljskega alarmiranja

Pred letom dni je začela bojkotirati šolo, da bi opozorila na propadanje okolja. V nekaj mesecih je zbudila splošno pozornost, napolnila medije, zaslovela, danes je ikona. Zasluženo: na noge je postavila gibanje Petki za prihodnost, postala glasnica ekoloških strahov mlade generacije, predramila tudi neredke odrasle. A je marsikomu napoti.

Greta Thunberg je množice zmigala bolj kot celi bataljoni resnih znanstvenikov. Ta paradoks kaže, kako gluha, slepa in okoljsko neodgovorna je politika, hkrati pa potrjuje, da množice pogosto najbolj premaknejo posamezniki, ne pa problematika kot taka. Ta sicer tiči v ozadju, a nekako aktivirati in spraviti v zavest množic jo zmore le štrleč posameznik, voditelj.

Mlada Švedinja ta čas na jadrnici potuje čez Atlantik v Ameriko, na ekološko srečanje Združenih narodov, z jadrnico zato, ker zavrača potovanja z letalom. Toda neki časopis je urno izračunal, da bi bilo do okolja prijazneje, če bi v Ameriko odfrčala z letalom. Namen izračuna je jasen: osebna diskreditacija Grete T., prek nje pa varstva okolja nasploh.

To govori tudi o drugi plati voditeljstva – mnenjski voditelji so ranljivi, in to zlasti na osebni ravni. Govori o škodljivosti pretirane personifikacije v politiki in javnem življenju nasploh: štrleč posameznik lahko to ali ono temo res zrine v ospredje, a ko sam prej ali slej doživi zaton, je to slabo tudi za stvar. Greto velikanska priljubljenost in medijska idolatrija počasi požirata, čeprav se za diskreditacije ne zmeni. Pomp okoli nje se nadaljuje, vedno več pa je tudi napadov. Dekle seveda ni prerokinja ali svetnica, ampak šolarka z vsemi človeškimi slabostmi.

Trditve, da govori eno, sama pa živi drugače, so deloma čistunstvo, a v glavnem, kot rečeno, manever proti okoljskim aktivistom in ekologizmu nasploh. V isti sapi je Grete res preveč – nekakšna prenasičenost z njo nastaja. Ob tem lahko potegnemo vzporednico: počasi se kaže tudi svojevrstna prenasičenost z okoljskimi temami. Položaj je protisloven: po eni strani doživljamo poplavo, kar inflacijo okoljskega alarmiranja, redko pa v javnost prihaja resno iskanje vzrokov in poti za zdravljenje okoljske krize.

Tako je tudi zato, ker je okolje po malem postalo modna tema, pogosto zanimiva iz neekoloških ali celo protiekoloških razlogov. Politika voha v tej tematiki priložnost za nove volivce, novinarji priložnost za nove bralce in gledalce, gospodarstvo alibi za onesnaževanje. Politika se dela zeleno, a se nujnim okoljskim ukrepom rada izmika z izgovorom, da bi to škodilo ubogemu malemu človeku. Skratka, sveži ekonavdušenci so pisana druščina z zelo različnimi motivi.

Kakorkoli, okolje se postopoma prebija v središče javne pozornosti in počasi zaseda mesto, ki mu pripada. Toda tematika je deloma inflatorna, površno predstavljena in tudi zlorabljana. Zato deluje dvojno. Ljudi ozavešča in s tem pripravlja teren za dejanske spremembe, a ker so okoljske novice vedno bolj strašljive, v praksi pa se ne stori nič korenitega, se ljudje hkrati zatekajo v eskapizem, fatalizem, zatiskanje oči. Kaj prevladuje, ni jasno. Toda jalovo, zgolj navidezno objokovanje goreče Amazonije (podobnih primerov mrgoli) ljudi prav sili v fatalizem.

Kako ravnati v tej kočljivi dilemi dvojnih učinkov? Bistveno je, da ljudje uvidijo, kako pogubno je uničevanje okolja. Ekološko prosvetljevanje ostaja prednostna naloga. Samo na tej podlagi se bodo ljudje zmigali, se angažirali, sodelovali, volili bolj zeleno itd. Enako pomembno je realistično slikanje položaja. Zgolj kopičenje slabih novic, zgolj strašenje je kontraproduktivno – upanje mora obstajati, sicer se prevesi v vdanost v usodo. In upanje še obstaja, trdijo znanstveniki. K realističnemu prosvetljevanju spada tudi priznavanje, da ima okoljska kriza družbene vzroke, tesno povezane z značilnostmi povampirjenega kapitalizma, zlasti z njegovo imanentno zahtevo po nenehni rasti na strogo omejenem planetu.

Druga pomembna stvar je pritisk na politiko – in za to so očitno potrebne tudi grete. Med odločilnimi dejavniki moči je politika edina, neprimerno bolj kot kapital in lobiji, občutljiva za javni pritisk. Samo ona lahko začne sistematično brzdati uničevanje okolja. Samo ona lahko sproži resno premoženjsko prerazdeljevanje, brez katerega okrevanja okolja ne bo. Množice bodo ekološka bremena sprejele le, če bodo imele občutek, da smo vsi vsaj približno v istem čolnu. Zgolj tako bo lahko res zaživelo tudi spreminjanje življenjskega sloga (manj mesa, manj letenja …).

V Sloveniji nimamo svoje Grete. Imamo pa značilno, okoljsko izjemno neodgovorno politiko. To drobno, a dobro ponazarja vprašanje volkov in medvedov. Vlada kleca pred kmeti, politično desnico, predvsem pa lastnim oportunizmom, odsotnostjo prioritet in nerazčiščenostjo pojmov. Vedela bi lahko vsaj dvoje. Prvič, kmetov je med volivci malo. Drugič in predvsem – kmetje nikakor niso lastniki okolja, v katero pri nas, hvala bogu, še vedno sodijo tudi volkovi in medvedi. Brez kmetov (vsi pač ne spadajo v zdaj kričečo skupino) ne gre, znajo pa biti okoljsko zelo ozki, zlasti če jih ščuvajo podobnjakoviči. Njihova poglavitna funkcija je, da Slovenijo po svojih skromnih možnostih prehranjujejo, ohranjajo kulturno krajino, poseljenost in kar najbolj zdravo okolje. So le delček celotne, v veliki večini nekmečke populacije, ki jih – upravičeno! – tudi subvencionira. Za sožitje, sinergije, pretakanje gre. Res so lastniki posameznih parcel, niso pa, ponavljamo, lastniki narave. Zato ne smejo po mili volji sipati pesticidov in iztrebljati volkov.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.