Izak Košir  |  foto: Uroš Abram

30. 8. 2019  |  Mladina 35  |  Kultura  |  Portret

Saška Rakef, gledališka ustvarjalka, za katero je zvok vidnejši od giba

Kulturni portret

Saška Rakef v svojem ustvarjanju spaja več vlog, ki so med seboj tesno povezane. Je dramatičarka in radijska novinarka, kar pomeni, da v obeh vlogah pripoveduje zgodbe – četudi se zakonitosti pripovedovanja zgodb v medijskem prostoru razlikujejo od tistih v gledališkem. A v času lažnih novic se meje med temi zakonitostmi žal vse bolj brišejo. Najpomembnejši del njenega avtorskega ustvarjanja so prav projekti, ki nastajajo na presečišču dveh svetov – radijske in gledališke umetnosti, v zadnjih letih namreč raziskuje predvsem zvočni performans. Gledalstvo tako spreminja v poslušalstvo in jih uči branja zvočnih tekstur, tempa, ritma.

V tovrstno edinstveno izkušnjo kot režiserka vabi tudi v elektroakustični operi IDEN (radijska premiera bo v 30. avgusta v Mestnem muzeju, 2. septembra v ŠKUC-u in 5. septembra v Stekleniku v Rastlinjaku Tivoli), v kateri je s sodelavkami prostor razmisleka želela razpreti skozi organizacijo časovnosti, ki zahteva drugačen način prisotnosti, pozornosti, prisluha. IDEN ponuja zgodbo konfliktnih interesov, vpisanih v kuriranje narodnih parkov in zgodbo o pesku – času, ki kljub vztrajnemu človeškemu upiranju neustavljivo zasipava lesene pomole, mestno hišo, urad narodnega parka, muzej jantarja in počitniško hišo Thomasa Manna. »Inspiracija za projekt je raziskava doktorice biomedicine in intermedijske umetnice Špele Petrič, ki odpira vprašanje etike v odnosu človeka do rastlinskega kot ultimativnega Drugega. Špela je sklepni projekt opusa Soočanja z rastlinskim drugim pripravljala na Kuronskih sipinah v Litvi, kjer je bila na rezidenci. Za krajši čas smo se ji pridružile s soavtoricama Tino Kozin in Bojano Šaljić Podešva; tam je v dialogu s Špelo nato začelo nastajati delo IDEN,« pojasni.

In zakaj dela, usidrana v zvočnem? »Večjega dela zvočnega sveta, ki nas obdaja, zavestno ne slišimo, vendar zvok na nas učinkuje enako močno – in morda še močneje – kot vizualni svet. Telo je sestavljeno iz približno 60 do 70 odstotkov vode, ki je idealen prenašalec vibracij iz okolja. Menim, da je pomembno ponovno uveljaviti pomen zvoka. Se kot civilizacija senzibilizirati za zvok. Blizu so mi projekti, ki spodbujajo različne načine poslušanja. Tudi v luči dejstva, da je zvok eden največjih svetovnih onesnaževalcev – onesnaževanje z zvokom ima morda prav tako apokaliptične razsežnosti kot onesnaževanje z mikroplastiko, le da se tega kot civilizacija morda manj zavedamo, čeprav zvok zaznavamo z vsako celico v telesu,« poudarja umetnica, ki je, mimogrede, iz zvoka tudi magistrirala. Glasbo lahko poslušamo in o njej razmišljamo tudi drugače, pravi, njena vloga v gledališki predstavi je lahko potopitev in zatopljenost, golo čustvo ali sofisticirana konstrukcija in arhitektura časa.

Ena od vidnejših predstav v njenem opusu je zagotovo Dolg Rakef Saške / Dolg RS. Sodobni teater, performans in tudi konceptualne instalacije vedno bolj izhajajo iz osebnega, osebno pa je lahko tudi najbolj politično. »Naša civilizacija je utemeljena na dolgu, to je zgodba, ki nam je vsem skupna. Oziroma, kot misel v knjigi Proizvajanje zadolženega človeka razvija italijanski filozof, sociolog in aktivist Maurizio Lazzarato, nas na svet ne pospremijo več le izvirni grehi, ampak tudi visoki dolgovi predhodnih generacij,« pravi. Ko so leta 2012 ustvarjali predstavo, so se v sodelovanju s strokovnimi sodelavci, eksperti s področja umetnosti, ekonomije, prava in psihoterapije, spraševali o družbenopolitični dinamiki, vpisani v družbo, ki je utemeljena v dolgu; zanimalo jih je, kako se na intimni in na politični ravni soočamo z vprašanji dolga, premišljevali so, kateri konteksti določajo, da je dolgovati družbeno (ne)sprejemljivo, zanimala so jih razmerja moči, vpisana v dolžniška razmerja. Če to ponazorimo z nekaj stavki iz predstave: »Jaz sem Rakef Saška. Jaz sem RS. Jaz sem dolg. Jaz sem Madagaskar. Bolivija. Filipini. Haiti. Združene države Amerike. Jaz sem sinonim za revščino in človeško bedo. Jaz sem denar, porabljen za vojsko.« Gre za monolog, ki se konča z besedami »kar je moje, ni resnično moje«, slednje pa so nekakšno razpihovanje dimne zavese potrošništva, materializma in ne nazadnje kapitalizma.

Saški Rakef je blizu trditev Davida Roesnerja, da je »organizacija simultanosti osrednji vidik glasbe kot umetnosti« in da prevajanje glasbenih načel v gledališke postopke organsko odpira polje za polifonost avtorskih glasov. Prav ta polifonija različnih glasov in vidikov jo kot ustvarjalko nadvse privlači. Posledično pa tudi nas – k njenim stvaritvam.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.