Grega Repovž

Grega Repovž

6. 9. 2019  |  Mladina 36  |  Uvodnik

Gre za sistemsko korupcijo

Do sredinega sporočila s koalicijskega srečanja z Levico, da so zbližali stališča in se uskladili, da se dopolnilno zdravstveno zavarovanje prenese v obvezno, je treba biti zelo skeptičen. Ne, ker ne bi verjeli, da so tisti, ki so sedeli na tem srečanju, držali figo v žepu. Ampak zato, ker je zdravstveno zavarovanje tudi izrazito ideološko vprašanje. Je tudi zelo povezano s stranko NSi oziroma njenima predhodnicama SKD in SLS ter s stranko SDS.

Osrednja oseba zgodbe o slovenskem dopolnilnem zdravstvenem zavarovanju je nekdanji dolgoletni direktor zavoda za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) Franc Košir. Slednji je bil že pred demokratičnim prelomom vodilni človek ZZZS, veljal je za nesporno strokovno avtoriteto na področju zdravstvenega zavarovanja, kar mu je priznala tudi nova demokratična oblast. Dolgo časa se je zdel porok stabilnosti financiranja javnega sistema. Ko je LDS poskušala – takrat se je zdelo upravičeno – uvesti nekaj tržnih razmer v zdravstvo, je Koširju to uspelo z amandmajem, ki so ga podprle stranke Demosa, preprečiti. Tako je Slovenija uvedla dopolnilno zdravstveno zavarovanje, ki pa to sploh ni bilo – in to je zdravstveno zavarovanje, ki ga poznamo danes. Dejansko gre od ustanovitve za dodaten prispevek oziroma davek za zdravstvo, slovenske zdravstvene zavarovalnice pa so nekakšne zasebne davčne uprave, ki pobirajo zgolj ta davek, pri čemer imajo zavarovanci navidezno izbiro med zavarovalnicami – na začetku sta bili le dve, Adriatic Slovenica in Vzajemna, Triglav je na trg prišel mnogo kasneje. Prišli smo do točke, ki se je naknadno izkazala za eno najbolj grobih privatizacij javnega denarja, ki še kar traja. Zavarovalnica Adriatic Slovenica je bila že na začetku dejansko pripuščena k zdravstvenemu zavarovanju le zato, da se je zakrilo, kaj je v resnici Vzajemna.

Vzajemna družba se je zdela namreč najboljša ideja na tem svetu. Njeno ustanovitev je kot angel varuh vodil kar ZZZS. A kot pove že ime, naj bi šlo za vzajemno družbo, torej družbo, katere upravitelj in član skupščine postane vsak, ki vplača zavarovanje in se tako vanjo včlani. In to je še formalno tudi danes: Vzajemna je v lasti zavarovancev in ti naj bi predstavljali tudi skupščino. Lahko tej ideji sploh kdo ugovarja? Zadeva je bila izpeljana briljantno, Franc Košir se je zdel človek, ki razmišlja socialno, ima širino, sodobne nazore in poglede. To je bil čas znamenite koalicije med LDS in SLS, Drnovšek je bil premier in imel je podpredsednika vlade Marjana Podobnika, ministrstvo za zdravje je vodil minister SLS, že pokojni Marjan Jereb – mil človek, ki verjetno ni bil vpleten v to, kar se je odvijalo.

Košir je namreč nato sestavil upravo Vzajemne, v katero je postavil nekdanjega guvernerja in konservativnega politika Franceta Arharja ter bivšega poslanca SKD Benjamina Henigmana in mladega pravnika Marka Jakliča iz ZZZS, ki je bil, kot se je izkazalo kasneje, že takrat tisti, ki je vodil dejansko politiko Vzajemne – kot jo je namreč narekoval Franc Košir. Čez dve leti – ko je Arhar kandidiral za predsednika republike – pa se je razkrilo, da Vzajemna sploh nima vzpostavljenega nadzornega sveta, kar je veleval akt o ustanovitvi, sistem skupščine pa je bil narejen tako, da zavarovanci dejansko nimajo nobene možnosti, da bi vplivali na poslovanje domnevno vzajemne družbe, ampak je bilo to popolnoma v rokah Koširja in uprave, dejansko torej neformalne skupine fizičnih oseb, ki so družbo obvladovale. In šele v nadaljevanju se je začelo razkrivati, da je Košir z zgoraj omenjenim amandmajem javna sredstva preusmeril v le navidezno vzajemno družbo, da je imel pri tem podporo politike, čeprav se je zdel popolnoma apolitičen – pa seveda ni bil, njegova zadnja javna funkcija je bil položaj svetovalca ministra za zdravje iz vrst SDS Andreja Bručana v času Janševe prve vlade. Vzajemna je dejansko primer sistemske korupcije par excellence – že ob ustanovitvi se je priredila zakonodaja, tako da je skupina ljudi lahko obvladovala del javnih sredstev. In tako je še danes. Vzajemno danes v rokah držijo isti lobiji, le ljudje, ki izvajajo vse skupaj, so drugi. Mimogrede: ko je lani stranka NSi želela vstopiti v koalicijo z Marjanom Šarcem, je za zdravstvenega ministra ponudila Matjaža Trontlja, predsednika sveta stranke NSi, ki pa je hkrati tudi eden od direktorjev v Vzajemni. Naj ponovimo: dopolnilno zdravstveno zavarovanje v resnici ni dodatno zdravstveno zavarovanje, ampak navaden davek oziroma obvezni prispevek, ki pa ga upravlja zasebna družba.

In zato so vsi argumenti, ki jih danes izrekajo zagovorniki teh zavarovalnic, obramba prav te sistemske korupcije, ki že dvajset let poteka pred našimi očmi in na naš račun. Lovke zavarovalnice Vzajemna seveda dandanes segajo prek omenjenih političnih meja, širše od treh političnih strank, povezave pa segajo v gospodarstvo (veliko moč ima nekdanji direktor Perutnine Ptuj Roman Glaser). Vzajemna ima namreč tudi okoli 100 milijonov evrov rezerv v obliki depozitov in drugih finančnih naložb, ki jih lahko plasira glede na želje tistih, ki imajo v njej moč.

Jasno je torej, da vsi ti lobiji in njihovi lobisti, najeti svetovalci in tudi politiki ter javni uslužbenci delajo proti vsaki vladi, ki bi ta problem poskusila urediti. Že šestnajst let. Gre za tako lahko dobljen javni denar, da se mu nihče ne bo zlahka odrekel.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.