Vlado Miheljak

Vlado Miheljak

6. 9. 2019  |  Mladina 36  |  Dva leva

Domoljubobranci

(Patrioti spet marširajo)

»Patriotizem pokvari zgodovino,« je nekoč rekel Goethe; »Judje, Grki in Rimljani so poškodovali svojo in zgodovino drugih ljudstev; ne nepristransko. Tudi Nemci to počnejo tako s svojo kot z zgodovino tujcev.«
— Goethe v pogovoru s Friedrichom Wilhelmom Riemerjem (v: J. W. Goethe, Gespräche, julij 1817)

»Patriotizem je zadnje pribežališče bednikov.«
— Samuel Johnson, angleški esejist in enciklopedist

»Simboli nas vežejo s čustvi in pripadnostjo in simbolike je premalo pri nas. Ko pridem na kakšno šolo, vidim, da himne nihče ne poje in nihče ne ploska po njej. V času po osamosvojitvi je bila domoljubna tematika vse bolj odrinjena na obrobje. Gre za zamujena leta za vzdrževanje in negovanje domoljubnih čustev. Leta 2004 se je tematika domoljubja začela spet obujati, a je temu v zadnjih letih spet dano premalo pozornosti.«
— Mojca Škrinjar, nekdanja Janševa državna sekretarka, pogreša več domoljubja (TVS, 25. 12. 2018)

»Domoljubje kot vrednoto spodbujajo vsi predmeti in vsi učitelji na šolah. To nikoli ni bilo sporno in je tu debata odveč. Tudi ta predmet bi ali bo to počel.«
— Dr. Igor Lukšič meni, da morebitno uvajanje domoljubja v srednjo šolo ni sporno (MMC TVS, 2. 9. 2019)

Pa smo spet tam! Potem ko se je že zdelo, da smo enkrat za vselej zavrnili odpiranje javne šole za ideološko nasičen pouk domoljubja, idejo spet obujajo. No, tokrat ne samo desni, promovirajo jo tudi nekateri, ki se deklarirajo za (no, ja) leve. Manjka samo še, da se bo Lukšič ali kdo drug iz SD oglasil in rekel, da morebitno uvajanje verouka v javne šole ni sporno. Zakaj pa pravzaprav ne, kajti razlogi za zadržanost oziroma nasprotovanje uvedbi domovinske vzgoje so prav podobni kot pri vprašanju verouka. No, naprej je treba vendarle poudariti, da načrtovano uvajanje državljanske vzgoje (verjetno drugo leto) v javno šolo samo po sebi ni sporno. Za MMC TVS (...) so smotre uvedbe obveznega predmeta državljanske vzgoje opredelili takole: »Osnovna ideja je posredovanje teoretičnega znanja šolajočim, razvijanje in spodbujanje pozitivnih državljanskih stališč in vrednot, spodbujanje dejavnega sodelovanja šolajočih na ravni šole in družbe nasploh ter razumevanje demokracije in delovanje družbenih in političnih institucij.« In kje v tem konceptu je prostor za domovinsko vzgojo? Ni ga.

Uvajanje šolajočega se človeka v odgovornega in kritičnega državljana, ki je lojalen ustavnemu redu, ki razume demokratični, institucionalni in pravni ustroj ter načela lastne države, ne prenese dodajanja in nadgrajevanja predmeta z domovinskimi temami. Ki so a priori ideološko nasičene. Državljanska vzgoja ni Heimatkunde, ki so jo Nemci začeli postopoma odstranjevati iz javnih šolskih programov že leta 1969. Državljanska vzgoja je redukcija ideološko nasičene domovinske vzgoje na minimalni skupni imenovalec, glede katerega ni razhajanj. Namreč, domovina ni ena in enovita. Domovina je subjektivna izbira in subjektivno dojemanje. Janša se je leta 2011 ob dvajsetletnici samostojne države ozrl na čas osamosvajanja. »Ko je bila naša država napadena, smo branili domovino. Domovina pa je nekaj več od države in si jo vsak predstavlja po svoje. Vendar si je nihče ne predstavlja v obliki tisoče zakonov ali predpisov ali s tem, čemur se zdaj z vse bolj prevladujočo frazo reče pravna država.« V zmedenem in protislovnem zapisu je vendarle zrno resnice: domovino si vsak predstavlja po svoje. Res je. Z Janšo si nikakor ne deliva domovine; živiva (k sreči) v različnih domovinah. Deliva pa si državo. In zato se morava naučiti v njej živeti strpno, neizključujoče. Upoštevati morava vse tisto, kar Janšo pri državi in v državi moti: tisoče zakonov in predpisov. Sodne spore morava reševati v sodni dvorani. Ne pred njo. V času, ko se eden ali drug (resen kandidat je le eden od naju) dokoplje do oblasti, mora upoštevati različnost. Berufsverbot ne more biti kadrovski kriterij. Javne diskvalifikacije ne smejo postati praksa. Medijev, šolstva, javnih zadev ne smejo regulirati kriteriji domoljubja, emocionalne privrženosti, lojalnosti, ampak zakoni in formalne regulacije. A v desničarskem (tudi Janševem) svetu je antipolitični refleks izenačil politiko in državo; in še huje: domovino in državo. In posledice? Namesto da bi se nam priskutili konkretna politika, konkretni politiki, politične prakse, se nam je priskutila država. Ko so pred časom desničarji težili k enačenju države in domovine, sem zapisal, da je domoljubje predmoderni in izključujoči pojem, ki ne prenese in ne predvideva sobivanja vrednostno, idejno, politično in po življenjskem slogu različnih. Ki vidi rešitev v popolnem glajhšaltanju. Ki ljubezni do domovine ne dopušča, ampak jo zapoveduje.

Ampak grozno, kam smo prišli! Sedaj moramo tudi nominalnim levičarjem dopovedovati, da šele država (in spoštovanje pravnega reda) omogoči, da ljudje živijo skupaj vsem nepremostljivim razlikam navkljub; da z različnimi domovinami živijo v isti državi; da sožitje med ljudmi, ki niso partnersko, družinsko, intimno povezani, ni stvar ljubezni, pač pa rešpektiranja ustroja in regulacije države.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.