Bernard Nežmah

Bernard Nežmah

6. 9. 2019  |  Mladina 36  |  Pamflet

Zakonska farsa

Vladni, županovi in cementarski posli

Odstop generalnega sekretarja LMŠ Braneta Kralja je padel v prazno. Potem ko je Bojan Požar lansiral vest, da je premierjeva desna roka zahtevala od predsednice nadzornega sveta Uradnega lista Irene Prijović, da za direktorja imenuje Igorja Šoltesa, so osrednji mediji nastopili energično in uni sono, da je to nedopustno. Premier Marjan Šarec ni bil le primoran umakniti strankarskega tovariša, še več, pojavil se je na tiskovni konferenci in zoper svoje navade sprejel kar nekaj novinarskih vprašanj. V odgovorih je med drugim povedal, da so o kandidaturi Šoltesa vedeli vsi sekretarji vladnih strank. A med novinarji ni bilo nikogar, ki bi ga preprosto vprašal: so se torej strankarski sekretarji dogovorili, da je njihov izbor Šoltes?

Se pravi, da je bil Kralj žrtveni kozel, ki je prikril nedopustno prakso Šarčeve vlade. Zakaj imajo potem institucije, kot so Uradni list in podobni, nadzorne svete, ki odločajo o kadrovskih izbirah, če jim vlada narekuje, koga naj izberejo? Vladajoča koalicija naj si potem izglasuje zakon, po katerem o vseh direktorskih mestih v javni upravi odločajo na sestankih sekretarji vladnih strank!

Nedavna odločitev sodišča, ki je odpisala 29 milijonski dolg podjetij družine Janković, je le rahlo oplazila osrednje medije, pregorela pa so družbena omrežja, kjer množice bentijo nad raboto. Nekdo je dolžan 30 milijonov, plačal bo pa le milijonček ali dva. Presenetljivo se je odzval tudi nekdanji član stranke Zorana Jankovića in sedanji premier, ki je po tvitu sporočil, da morajo zakoni veljati za vse, da je torej sodna rešitev premoženja rodbine Jankovićev čista kot solza.

Toda, kako je prišlo do takega sklepa sodišča? Glavni upniki so bili za odpis glavnine, medtem ko je realni upnik, kot je avstrijska slaba banka Heto, na sodišču osporaval, češ da je ključni igralec Jan Bec v resnici fiktivni upnik. Na voljo so bile številne evidence: njegovo dolgoletno prijateljstvo z družino, bil je celo direktor njenih hotelov, z denarjem je podpiral župansko kandidaturo Zorana Jankovića in z občino tudi poslovno sodeloval. Skratka, v zadevi ne gre za fikcijo zakonitosti, temveč klic po kriminalistih, od katerih bi pričakovali, da preiščejo sumljivo zadevo. Sploh, ker je na prejšnjih sojenjih Višje sodišče odločilo drugače, saj je posumilo, da je Damjan Janković prisilno poravnavo zlorabil za čiščenje dolgov svoje družbe.

Podobne prevare smo že doživeli, ne nazadnje smo pred meseci izvedeli za primer ženske, ki si je dala odrezati roko, da bi prišla do visoke odškodnine. A tam zavarovalnice niso ravnale kot zadnja sodba v zadevi Jankovićev in preprosto izplačale premije, ampak so sprožile policijsko preiskavo o zaigrani prevari. O poslovanju podjetij, ki so bila nekoč v uradni lasti župana, potem pa sta njegova sinova poslovala tako, da sta z računov podjetij vestno očetu nakazovala denar, medtem ko poslovnim partnerjem nista plačevala računov, bi lahko posumili, da gre za by-pass, kako legalizirati podkupnine županu prek vsemogočih fiktivnih poslov. Vratolomna hipoteza, ki pa je tako peklenska v svetu verjetnega, da kliče po nadaljnjih preiskavah. Zaradi katerih poslov in transakcij se je nabrala številka 30 milijonov? Kakšen tip poslovnih partnerjev je lahko tako brezbrižen, da se mu ni zdelo vredno izterjati dolgov do Jankovićev?

Povsem drugačen dolg pa nastaja v Anhovem. Tamkajšnja cementarna je leta sežigala odpadke, ne da bi to postalo resni družbeni problem. Pač, skupine domačinov so protestirale, a brez odziva. Ko se je vmešal trboveljski Eko-krog in objavil študijo o škodljivih izpustih, smo doživeli napad na svobodo mišljenja. Podjetje je prek odvetnice Nine Zidar- Klemenčič zahtevalo umik študije s spletnega portala. Na študije se odgovori z drugimi študijami, jemati besedo ekološkim premislekom, je oblika diktature. No, Eko-krog, ki je pred leti ustavil uničevanje okolja, ki ga je vršilo podjetje Lafarge, je najbolj kredibilna in dejavna okoljska skupina. Prepovedano študijo je preprosto objavilo na drugem portalu, zraven pa sklicalo še tiskovno konferenco. Podjetje Salonit Anhovo trdi, da so podatki, ki jih je na njihovih spletnih straneh pobral Eko-krog, netočni in da je študija neverodostojna. Toda zdaj so Uroš Macerl in njegova skupina predstavili še bolj šokantna spoznanja. Po slovenski zakonodaji veljajo različna pravila za klasične sežigalnice odpadkov kot za cementarne. Neverjetno – oboji počnejo isto, le da so dovoljene količine emisij pri cementarni bistveno višje. Lahko emitirajo trikrat več trdih delcev v zrak, petkrat več benzena, skoraj enkrat več dušikovih oksidov ter imajo dovoljen nekajkrat večji volumen izpustov skozi dimnike. - !!????????????????????????????

To ni spopad med okoljskimi aktivisti in Salonitom Anhovo, to je izziv premieru Šarcu. Kako lahko sočasno veljajo dvojni standardi? Še huje, v Anhovem so desetletja ljudje obolevali in umirali zaradi azbesta, preden so njegovo proizvodnjo prepovedali. In ista dolina je sedaj obsojena še na nove doze nevarnih emisij.

V igri ni vprašanje, ali je dovoljeno objaviti študijo Eko-kroga ali ne, temveč zahteva vladi, da zaščiti ustavno pravico prebivalstva do zdravega okolja.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.