Gregor Kocijančič  |  foto: Uroš Abram

6. 9. 2019  |  Mladina 36  |  Kultura  |  Portret

Futurski, synthpop kvartet

… ki ustvarja na presečišču med sanjavim popom in retronostalgijo

Jan Vihar in Žiga Petkovšek, ustanovna člana zasedbe Futurski, sta stara znanca lokalne glasbene scene: že v poznih najstniških letih sta s surovim garažnim indie rockom navduševala v sklopu zasedbe Barely Modern, ki je sodelovala na vseslovenski turneji Klubski maraton v režiji Radia Študent, katerega založba ZARŠ je izdala tudi njen prvenec. Zasedba je svojo srečo nato preizkušala v londonski glasbeni džungli, krovna člana sta se kmalu po vrnitvi v domovino naveličala udarnih kitarskih rifov in razposajenega kričanja v mikrofon. Želela sta ustvarjati psihedelični rock in elektroniko, a njuna vizija še ni bila čisto jasna, prav tako pa igranja klaviatur in uporabe elektronskih naprav še nista imela v malem prstu. »Začela sva z lovom na nove člane,« se spominja Vihar.

Spoznala sta Dominiko Mašo Kozar, šolano pianistko, in jo povabila k sodelovanju. »Sprva sem mislila, da je vse skupaj šala, a kar naenkrat sem pristala na vaji,« se v smehu spominja Kozarjeva. »Najprej smo imeli zgolj lo-fi terasa-bend synth, ki je bil skoraj kot nekakšna igračka. Na prvo vajo sem prišla naravnost iz glasbene šole in nanj začela igrati Beethovna. Naši začetki torej resnično niso bili najbolj obetavni«, pripomni v šali. Ko se je sčasoma začel oblikovati njihov glasbeni izraz, so ugotovili, da potrebujejo še par rok. Prijateljica jim je povedala, da ima mlajšo sestro, ki igra klavir in se zanima za elektroniko. »Poslala mi je njeno fotografijo, na kateri igra otroški synth, in takrat smo vedeli, da je to to,« se prihoda četrte članice Evite Drvarič spominja Kozarjeva. Začeli so se srečevati v logaški kletni kurilnici v hiši Viharjevih staršev, kjer je nekoč ustvarjal tudi trojec Barely Modern. »Ker smo živeli v Ljubljani in se vsak konec tedna vozili v Logatec, so bile ustvarjalne seanse kot nekakšne šole v naravi: celotne vikende smo bili izolirani v kleti, kjer smo neprestano ustvarjali,« se spominjajo. V teh seansah se je izoblikoval Futurski, kot ga poznamo danes: synthpop romantiki, ki z analognimi sintetizatorji in težko naefektiranimi vokali ustvarjajo samosvojo, izrazito melanholično in epsko vzdušje, ki je nekje na presečišču med sodobnim sanjavim popom in new wave elektroniko. V logaški kurilnici je nastal njihov kratkometražni prvenec Synthetic Happiness, ki ga je Mladinin glasbeni kritik Goran Kompoš opisal kot »glasbo, oprto na zasanjan, nostalgičen sintovski shoegaze, ki se spogleduje s smernicami chillwava«, nadgradnjo svojega značilnega zvoka pa so letos dokazali z izdajo druge male plošče Emotional Tourist, ki je nastala v sodelovanju s producentom in skladateljem Simonom Penškom.

Po imenu mladega kvarteta lahko sklepamo, da stremi k ustvarjanju futuristične glasbe, a pravzaprav je pri pisanju skladb prej kot v prihodnost zazrt v sedanjost: bobnarja, vokalista in idejnega vodjo zasedbe Jana Viharja ter vokalista, kitarista in klaviaturista Žigo Petkovška navdihuje predvsem sodobna produkcija indie elektronike in psihedeličnega rocka – izpostavljata predvsem avstralsko zasedbo Tame Impala –, klaviaturistki pa v zasedbo vnašata navdihe popularne glasbe, od mainstream R&B-ja do alternativnih pop balad oziroma kot povzame Kozarjeva: »od Beyonce do Jamesa Blaka«. Petkovšek in Vihar sta se do prihoda novih članic trmasto otepala popa in prisegala predvsem na alternativo, dekleti pa sta jima razširili obzorja, jima pomagali, da sta se znebila predsodkov, in dokazali, da je mogoče tudi v popu prepoznati kakovost ter najti navdih. »Prej sem menil, da je vse, razen tistih nekaj bendov, ki sem jih poslušal, totalno bedno, zaradi vpliva Dominike in Evite pa pojem ‘guilty pleasure’ zame sploh ne obstaja več. Če mi je komad všeč, mi pač je, ne belim si več glave s tem, kaj si mislijo drugi.« In resnično, glasba, ki jo ustvarja Futurski, uspešno združuje alternativnejše godbe in sodobni elektronski pop, to, kar nastaja, pa je v veliki meri začinjeno tudi z nostalgijo po osemdesetih letih prejšnjega stoletja. A pravzaprav se ne sklicujejo neposredno na osemdeseta, vsaj namerno ne: njihovo delo je z nostalgijo zaznamovano predvsem zato, ker prisegajo na uporabo vintidž analognih sintesajzorjev. Pri izbiri zvokov sledijo predvsem notranjemu kompasu, ta pa jih usmerja k slogu, v katerem gre prepoznati vzporednice z deli synthpop veljakov.

Veliko stavijo tudi na vizualno komponento svoje glasbe: letos so za videospot Ivone, ki je nastal pod taktirko Tomaža Šantla in Črtomirja Justa, zasluženo prejeli nagrado festivala Tresk, ki jo podarja Radio Študent, novo ploščo pa so v živo predstavili v sklopu rezidence Dvocikel v Layerjevi hiši in festivala sodobnega kolaža Kaos, na katerem je njihovo glasbeno interpretacijo s kolažnimi vizualijami podkrepila umetnica Tatjana Kotnik. Futurski naglo postaja ena od naših najatraktivnejših koncertnih atrakcij, kar lahko v petek, 13. septembra, na letnem vrtu Gala hale na Metelkovi preverite tudi sami.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.