Lara Paukovič

6. 9. 2019  |  Mladina 36  |  Kultura

Kratka zgodba pred spanjem

Letošnji cvet slovenske kratke proze: nagrada Novo mesto short Vesni Lemaić, nominirani še Miha Mazzini, Andrej Tomažin in Andrej Blatnik

»Pri kratkih zgodbah imam rada zgoščenost. Seveda je lahko zgoščen tudi roman, vendar kratka proza ne prenese dolgovezenja ali razlaganja, ki si ju lahko dopusti avtor ali avtorica romana,« pravi Vesna Lemaić, letošnja prejemnica nagrade Novo mesto short.

»Pri kratkih zgodbah imam rada zgoščenost. Seveda je lahko zgoščen tudi roman, vendar kratka proza ne prenese dolgovezenja ali razlaganja, ki si ju lahko dopusti avtor ali avtorica romana,« pravi Vesna Lemaić, letošnja prejemnica nagrade Novo mesto short.
© Ema Koncilija

Na prestolu najbolj priljubljene literarne zvrsti kraljuje roman, vendar pa imajo zveste privržence tudi kratke zgodbe, ki od bralca zahtevajo manj časa (»ena kratka zgodba pred spanjem« se sliši manjši podvig od »tridesetih strani romana pred spanjem«), zato pa več pozornosti; posebej tiste z odprtim/dvoumnim koncem ali bistvom, ki se izlušči šele, ko zgodbo preberemo večkrat. Zadnji dve leti se pri nas najboljšim kratkim zgodbam spet podeljuje nagrada: Novo mesto short, ki vsakič zaokroži istoimenski festival v organizaciji založbe Goga, je zapolnila vrzel, nastalo po ukinitvi Dnevnikove nagrade za kratko prozo Fabula. Letos je na zaključku festivala slavila Vesna Lemaić s kratkoprozno zbirko Dobrodošli, predstavljamo pa tudi zgodbe iz preostalih nominiranih zbirk: Pohlepa Mihe Mazzinija, Anonimne tehnologije Andreja Tomažina in Ugrizov Andreja Blatnika.

Nesojeni pisatelj in samopromocija

Pohlep je sicer uvrščen med sedem smrtnih grehov, a brez njega ni mogoče plezati navzgor po družbenih klinih sodobne potrošniške družbe. Tega se dobro zavedajo liki Mihe Mazzinija, na primer uspešna businesswoman, ki ljubimce obravnava kot »najeto delovno silo« – oni njej seks in pozornost, ona njim denar in vpliv; desničarski politik, ki se ni pustil motiti na poti proti vrhu politične lestvice, edinega prijatelja pa mu ni uspelo rešiti pred samomorom; in ženska, ki svojo vrednost gradi na podlagi selfijev in všečkov, ki jih ti prinesejo. Kako na pohlep ni imuna niti literatura, pa je duhovito orisano v zgodbi z naslovom Sam svoj gospodar o moškem, ki se pri štiridesetih odloči, da se bo končno lotil svojega življenjskega projekta: vzel bo leto neplačanega dopusta in napisal roman. Da bi delo potekalo karseda nemoteno, si najame gospodinjsko pomočnico, ki mu hodi likat: tudi ona je utelešenje pohlepa, saj je – prej brezposelna – po naključju ugotovila, da ti nedolžna poškodba gležnja, ki jo pridelaš, ko pomotoma stopiš v luknjo na cesti, prinese kar lepo zavarovalnino in še denar od tožbe občine ter cestarjev. Od takrat vandra naokoli in se nalašč spotika po cestah ali pada v jarke; to počne tako pogosto, da zasluži več kot mož, lika pa »za razvedrilo«. Bodoči pisatelj se sčasoma vse bolj zanima za njeno početje, kajti začetni ustvarjalni zagon prekine napotek njegovega agenta iz tujine (cilj je, kakopak, tuji trg), da ni pomembno samo pisanje, ampak tudi pisateljeva osebnost. »Zgraditi moraš svojo prisotnost na vseh mogočih socialnih omrežjih in postati slaven, da bodo založniki slišali zate, še preden dobijo rokopis na mizo,« mu reče agent. Po urah, preživetih na YouTubu v družbi najrazličnejših vplivnežev, ki cvilijo in kameri kažejo nedepilirane pazduhe, pisatelj postaja vse bolj brezvoljen. Ne samo da mora napisati dober roman – dognati mora tudi, kako bo izstopal iz nepregledne virtualne množice, v kateri lahko milijonar postane nekdo, ki na svojem spletnem kanalu igra računalniško igrico. »Kako naj ji povem, da mi je spodletelo? Roman se mi je raztreščil na prvi stopnici sodobnega ustvarjanja, ob samopromociji? Predstavljam si človeštvo, razprostrto po zemlji kot plesen, in vsaka pora rjove: zaglej me, beri me, kupi me. Prepozen sem. Če bi se lotil pisanja pri dvajsetih, bi mogoče še ravno ujel čas, ko je bilo bralcev več kot pisateljev,« razmišlja.

Dobrodošli je najbolj družbeno angažirana zbirka med vsemi štirimi, saj je nastala kot odgovor na migrantsko krizo v Sloveniji med letoma 2015 in 2016, ko je pisateljica z begunci delala kot prostovoljka.

Ko je Mazzini pred leti napisal to zgodbo, je nanjo še gledal z rahlo ironijo, a zdaj, pravi, mu postaja vse bolj jasno, da gre za neironično stanje stvari. »Ravno ta hip sem sredi eksperimenta: neko svoje besedilo pošiljam tujim agentom s popolnoma različnimi spremnimi dopisi. Neverjetno, kakšna je korelacija spremnega dopisa in njihovega odziva. Po treh ’rundah’ pošiljanja sem ugotovil, da je ena A4-stran spremnega dopisa res tisto, kar je najpomembnejše. Tisoč strani romana, tega nihče ne bere. (smeh)«

Nesojeni pisatelj in internetna klepetalnica

Srednjerazredni beli poročeni moški, obiskovalci spletne klepetalnice v zgodbi »How to write like Roberto Bolaño in less than an hour« iz Anonimne tehnologije Andreja Tomažina prav nič ne slutijo, da nimajo korespondence z neko mično gospodično, pač pa z zagrenjenim tipom, ki si je vse življenje želel pisati kot Roberto Bolaño, mojstrski čilski zgodbar, namesto tega pa je plačan za to, da na tretjerazredni spletni strani za klepet čveka z osamljenimi moškimi, ki ga med drugim sprašujejo, »ali je napak pretepsti prostitutko, ko ti ga ravno dobro povleče«. Ker mu ne preostane nič drugega, se v svojo vlogo vživi in začne sestavljati zgodbe za vsakega moškega posebej, zanje izbira poceni šale in se nanje navadi – nekateri se mu po določenem času začenjajo zdeti kot znanci, drugi kot prijatelji ali celo sorodniki. Njegova najnapornejša stranka je brez dvoma Golobček, ki dejansko igra vlogo goloba, od njega pa pričakuje, da bo »lastnica golobnjaka, petintrideset plus let stara samska podjetnica, za katero je bilo mogoče reči, da se raje kot eksotičnih dežel drži domačega plota, a je s svojimi živalskimi podaniki izjemno stroga«. Golobček se mora za njeno pozornost boriti, ko si končno prisluži naklonjenost, pa se groteskna virtualna igra nadaljuje, saj ga »lastnica« iz golobnjaka povede v hišo, mu razkaže svoje sobane, mu zavije vrat in ga slednjič – poje. »Golobček je bil vesel, da me lahko nahrani. Pisal je, da uživa ob tem, ko se po požiralniku počasi spušča v želodec, kjer se razpusti v posamezne hranilne elemente, pri tem sem ga pohvalil. Ob četrtem dopisovanju me je prosil, naj mu pošljem videoposnetek svojih ust, na katerem grizem jabolko ali kaj podobnega.«

Ker ga glavni junak zgodbe zavrne, Golobček izgine – a se čez čas (domnevno) spet vrne kot še zahtevnejša stranka z drugim uporabniškim imenom, ki ga potegne v razpravo o spolnih organih v pornografskih filmih, kasneje pa sogovornika prosi, naj na njegove opise dogajanja odgovarja s praznim prostorom (tipka space), da bo vedel, da ga posluša. Ta zahteva ga obremeni do te mere, da ji prilagodi hranjenje, plačilo računov, pa tudi pogovore z drugimi strankami. Zgodbe Andreja Tomažina so futuristično-bizarne, dodana vrednost pa je tudi to, da – kot pripadnik generacije, rojene v drugi polovici osemdesetih – na s tehnologijo (»anonimno« zato, ker najbrž nikoli ne bomo zares vedeli, kako deluje) zaznamovano sedanjost ali futuristično prihodnost ne gleda kot na grozljivo ali fatalistično, ampak ju popisuje kot nekaj, čemur se z razvojem pač nismo – in ne bomo – mogli izogniti.

Pisatelj in »kratka kratka« zgodba

V Obvoznici, eni najmočnejših zgodb v Ugrizih Andreja Blatnika, nastopata zdravnika, ki čakata kolega, ki se je odpravil na nočno vožnjo. V operacijsko sobo dobita ponesrečenca, ki je na obvoznici vozil v napačno smer – nalašč. V koga se je zaletel? Ravno v zdravnika, ki ga čakata kamerada v operacijski. Le da bosta povzročitelja najbrž lahko zakrpala, kolega pa je takoj umrl.
»In kaj bova potem?
Ne vem. Tale tu leži in krvavi. Ga ne boš zašil?
Ga ne boš ti? Treba je, če ne, bo izkrvavel.
Vem. Kaj čakaš?
Saj res: kaj čakam? Mogoče to, da bo prišel nazaj še on, da ga bo on zašil?
Daj no. Saj veš, da njega več ne bo. Nikoli več.
Kaj torej čakaš?«

Veliko junakov, ki jih srečamo v Ugrizih, ne samo nesrečna zdravnika, se znajde na točki neke bolj ali manj pomembne življenjske odločitve, pogosto pa ne izvemo, kako so se odločili, odprtost koncev je v Blatnikovih zgodbah namreč najizrazitejša. Pisatelj verjame, da se človek sčasoma izuri tudi v branju zahtevnejših kratkih zgodb, tistih, pri katerih mora veliko praznih prostorov zapolniti sam. »Za nekatere bralce je to seveda naporno, ampak – tudi če želiš preteči maraton, moraš najprej začeti teči.« Andrej Blatnik se je izmojstril v tako imenovani kratki kratki zgodbi (»flash fiction«), za katero je ključno, da ujame vzdušje trenutka, in mnoge med njimi niso daljše od pol strani ali celo nekaj stavkov. Najbolj znan tuj primerek proze te dolžine je verjetno nenaslovljena »Prodajamo: otroški čevlji, nikoli nošeni«, katere avtorstvo pripisujejo Ernestu Hemingwayu, tako kratke zgodbe pa so med drugim pisali tudi Anton Čehov, Franz Kafka, Lydia Davis in Kurt Vonnegut. Blatnikova najkrajša je Spregledano: »Z zaprtimi očmi sem te videl bolje.«

Pisateljica na terenu

V zgodbi Bicikli nagrajenka Vesna Lemaić predstavi zgodbo migrantk, ki si pridejo v popravljalnico v Yalli Yalli na Metelkovi izbrat rabljeno kolo. Tudi migrantke niso zadovoljne s kar vsakim kolesom, tudi zanje je pomembno, kakšne barve, velikosti in oblike je kolo. Ena od njih, Nuria, se zagleda v rdeče-zelenega ponija, a ko ugotovi, da je na voljo tudi rdeče kolo, si premisli – in njena prijateljica Džamila tudi. Obe hočeta rdečega, nobena ne bo popustila. Nuria se pozneje vseeno odloči za vijolično kolo – dokler ne vidi črnega. Zakaj so tako izbirčne, če pa vendar vidijo, da tudi vsi mi vozimo razmajane bicikle, se pripovedovalka, ki ji muhavost teh žensk pošteno načenja živce, pritoži enemu od deklet, ki popravljajo kolesa. Pa vendar: čemu ne bi bile? Kot da njim niso lastna vsa človeška čustva, s pohlepom in tekmovalnostjo vred. »Migrantke so živele s stvarmi iz druge roke, rabljene predmete so se naučile oceniti. In pri tem so bile izbirčne. Hotele so dobro kolo, s katerim ne bi imele dodatnih stroškov. Mogoče so moja pričakovanja in predstave potrebovale popravilo.«

Dobrodošli je najbolj družbeno angažirana zbirka med vsemi štirimi, saj je nastala kot odgovor na migrantsko krizo v Sloveniji med letoma 2015 in 2016, ko je pisateljica z begunci delala kot prostovoljka. Ker je šlo za njeno osebno izkušnjo, je imela pred pisanjem nemalo dilem: kako svojo izkušnjo ubesediti tako, da bo segla onkraj osebnega in nagovorila tudi druge? In kako se izogniti klišejem ali temu, da bi njeni morebitni predsodki vplivali na potek zgodbe? »Brez časovne distance teh zgodb ne bi mogla napisati. Od mojega dela prostovoljke do začetka pisanja je minilo kako leto in pol,« pravi Vesna Lemaić. »V času, ko so se stvari dogajale, sem si zapisovala samo iztočnice, včasih sta bili dovolj dve besedi. Dolgo časa nisem vedela, v kakšni formi bo besedilo, ki bo nastalo, kratka zgodba ali roman, čutila sem le, da mora to ven. Da besedilo zadiha, je treba velikokrat odstraniti določene plasti – morda čustva, morda pa neko racionalizacijo, s pomočjo katere si si interpretiral dogodek. Treba je malo kopati, da prideš do kosti.«

In kaj je po mnenju nagrajenke prednost kratke proze pred romanom? »Pri kratkih zgodbah imam rada zgoščenost. Seveda je lahko zgoščen tudi roman, vendar kratka proza ne prenese dolgovezenja ali razlaganja, ki si ju lahko dopusti avtor ali avtorica romana. To je tisto, kar me pri njej najbolj pritegne.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.