Grega Repovž

Grega Repovž

13. 9. 2019  |  Mladina 37  |  Uvodnik

100.000 evrov na leto

Svet slovenske energetike je izrazito politična zadeva. Celotno področje bi lahko poimenovali kar mali politični in strankarski raj. Energetika je namreč navidezno pravi konkurenčni posel, s katerim kot da država nima in ne sme imeti nobene zveze, ker sicer ne bi deloval po ekonomskih načelih. To naj bi bil resen biznis, s konkurenco, trgom, velikimi igralci, hudimi boji za vsakega odjemalca. Pa ni. V resnici je to popolnoma državni sistem, ki pa je ravno dovolj izločen iz države, da zanj ne veljajo pravila javnega sektorja, hkrati pa je ravno dovolj vključen v državo, da lahko politika na energetiko vpliva. Strankam na primer ni nikoli uspelo uvesti pokrajin, a ko gre za razdelitev vpliva v energetiki, so se politične stranke sposobne dogovarjati in tudi dobro sodelujejo. Med strankami velja tiha zaveza molka in tudi vsaka nova stranka, ki vstopi v vladne prostore, hitro dobi svoj »energetski okoliš«. V inkriminirani družbi Sodo sta si na primer vpliv v harmoničnem sodelovanju delili sicer največji politični nasprotnici SDS in SD.

Ko gre za energetiko, politične razlike nenadoma niso več pomembne. Plin je bil dolga leta domena SDS. Velenje in Šoštanj spadata pretežno v domeno SD, razen kadar je na oblasti SDS. Dravske elektrarne veljajo za področje SDS. Seveda imajo tudi druge politične stranke svoje majhne »energetske okoliše«, a glavni igralki sta SD in SDS. In res dobro sodelujeta. V Elesu se na primer zaposleni radi šalijo, da imajo za eno nadstropje političnih in strankarskih kadrov iz različnih obdobij (tam je na primer zaposlen tudi Janšev nekdanji svetovalec Bernard Brščič), v plinskem grozdu podjetij pa so specializirani za otroke veljakov SDS. In prav zato se ne gre čuditi besu Alenke Bratušek, ki je ravno začela urejati svoj »energetski okoliš«, pa je v nasprotju z dosedanjimi običaji iz tega nastala afera. Upravičeno je bila jezna. Vsak ima svoj košček energetike, a ravno njej se je zapletlo. Vsak na njenem mestu bi bil čisto iz sebe.

Da ne bo zvenelo krivično: v energetiki deluje tudi nemalo strokovnjakov, tudi na menedžerskih in vodilnih mestih, saj se politika vseeno zaveda, da je stabilen energetski sistem pomemben in da mora brezhibno delovati. In tem profesionalcem ni lahko, velikokrat morajo požreti grenke politične pilule, zaposliti kakšnega neuspešnega poslanskega kandidata ali kako drugače »pomagati«.

Področje energetike je zelo podobno slovenskemu sistemu dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Gre za z zakonodajo ustvarjen sistem, ki zbuja videz konkurenčnega trga, dejansko pa gre za natančno izdelano izločitev javne službe iz upravljanja države, vendar z vsemi prednostmi, ki jih ima javna služba. Nobene potrebe ni, da imamo vsa ta podjetja na področju energetike, celo škodljivo je, kot so ugotovili največji strokovnjaki, a nobena politična stranka se tega ne dotika. In tudi ta vlada nima nobenega namena početi tega. No, doslej ga ni imela, lahko nas preseneti. Alenki Bratušek smo lahko hvaležni, da je posegla v družbo Sodo in da je problematika energetike – čeprav ni bilo mišljeno – tako prišla v javnost.

Predsednik vlade Marjan Šarec na tem področju težko moralizira. Tudi sam ima namreč že lepljive roke – in sicer od tistega trenutka, ko je dopustil, da je njegov državni sekretar Damir Črnčec v upravo Telekoma postavil svojo znanko, katere edina resna delovna kvalifikacija je, da je bila računovodkinja SDS – pri čemer se namenoma ne bomo izrekali o kreativnem računovodstvu te stranke. Šarec je s tem dal vsem zeleno luč. Vsi namreč vedno čakajo na prvo napako, na trenutek, ko se v novi vladi dopusti prvo takšno imenovanje. Nato se začne kadrovski ples.

Alenki Bratušek smo torej lahko le hvaležni, da je zadeva (kot rečeno, nehote) prišla na plan. A Bratuškova ne kaže neke želje, da bi naredila še kaj več. Zdi se, kot da je že nastalo med strankami nekakšno premirje, saj bi morebitna politična vojna na področju energetike škodovala vsem. Novinar Borut Mekina je v tokratni temi izpostavil zlasti dva stavka, ki ju je izrekla Alenka Bratušek: »Sodo je javno podjetje tako kot Klinični center Ljubljana. Se kdo tam sprašuje, zakaj mora ministrstvo dati soglasje k imenovanju direktorja?« Bratuškova ima prav. A to ne velja le za Sodo, ampak za celotno energetiko. Gre za prvovrstna javna podjetja, zato bi bilo prav, da se tudi v celoti podredijo pravilom javnega sektorja, tako kot klinični center. Za začetek na področju plač. Slovenija ima namreč nenavadno značilnost: najvišje plače v državi niso v bančništvu, ampak v energetiki. Zelo nenavadno. Še več: najvišje povprečne plače so v prav teh – javnih – podjetjih. Povprečna plača v družbi Sodo na primer znaša 60.000 evrov na leto. Da, povprečna, ne direktorjeva. Slednji ima 130.000 evrov plače. V Borznu je povprečna plača 47.000 evrov. To ni šala. Še natančnejše podatke o plačah v energetiki objavljamo v tokratni temi. Direktorske plače na tem področju ni pod 100.000 evrov na leto. Biti zaposlen na področju energetike je tako, kot bi bil vsak dan božič.

A ne verjamemo, da ima ta vlada ta pogum ali pa sploh namen urediti ta problem. Zdi se, da je večina na svoje velike volilne besede že pozabila, zdaj bi predvsem vsi radi pri tem sodelovali. Pri čemer so seveda pozabili, da je pogoltnost doslej pokopala največ vlad v tej državi.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.