Antigona na kotalkah

Vlado Miheljak

13. 9. 2019  |  Mladina 37  |  Dva leva

Predsednik Pahor je po koncu spominske slovesnosti dejal, da ga je skozi današnjo slovesnost spremljala Antigonina misel: ’Ne da sovražim, da ljubim, sem na svetu.’
— Borut Pahor na slovesnosti ob 80. obletnici začetka druge svetovne vojne v Varšavi (STA, 1. 9. 2019)

Na vprašanje o širitvi EU na Zahodni Balkan in druge države, kot so Ukrajina, Gruzija in Turčija, pa je predsednik Pahor odgovoril, da se je pri Turčiji in Ukrajini vedno zavzemal za status sui generis, da bi bila unija tema državama blizu, ne za njuno polno članstvo.
— Borut Pahor ob obisku nemškega predsednika Steinmeirja (Facebook, 10. 5. 2019) Na novinarski konferenci je predsednik Pahor ponovno opozoril, da je nujno, da širitev na Zahodni Balkan ostane na agendi Evropske unije, saj gre za geopolitično vprašanje, katerega odlaganje bi lahko sprožilo nestabilnosti v regiji. Ob tem je dejal, da bi po njegovem mnenju bilo koristno ločiti med kandidatkama Ukrajino in Turčijo na eni strani in Zahodnim Balkanom, ki pomeni naravni korak širitve, na drugi. — Borut Pahor ob obisku makedonskega predsednika Pendarovskega (Urad predsednika Republike Slovenije, 15. 7. 2019)

Predsednik Pahor je izpostavil še pomen širitve EU, pri čemer je treba po njegovih besedah ločiti med državami Zahodnega Balkana na eni strani ter drugimi državami, kot sta Turčija in Ukrajina, na drugi.
— Borut Pahor na Blejskem strateškem forumu v pogovoru z estonsko predsednico Kersti Kaljulaid (STA, 2. 9. 2019)

Borut Pahor je kajpak bil na nogometni tekmi proti Izraelu. In je imel nastop v svojem slogu. Še preden so drugi gostje VIP-lože zasedli svoja mesta, je osamljen vstal in zaneseno mahal z zastavo. Ni mahal publiki. Ni mahal našim (skozi noč rojenim) herojem. Mahal je sebi. Svoji samozazrtosti. In tako vselej, ko se udeleži velikega spektakla. Nogomet, košarka, celo boks (!?). Boruta Pahorja šport sicer ne zanima. To je njegova pravica. Nikoli ga ne boste videli na športnih dogodkih, ki s svojo odmevnostjo niso spektakel, ki ne pritegnejo objektivov in pogledov množic. In če je tako, potem se jih udeležuje kot predsednik republike. A če je tako, potem se mora vesti, kot predvidevata protokol in bonton predsedniške funkcije, kajti nominalno tam predstavlja državo. In tu nastane problem. Pahor ne nastopa kot predsednik, ampak kot estradnik. Kot starleta, ala hrvaška Nives Celzius, srbska Jelena Karleuša (ki je menda celo slovenskih korenin!). Pač, Celzius, Karleuša, Pahor ... vsak veledogodek je zgolj oder za samopromocijo.

Res je, 107. člen ustave je lakoničen. Morda preveč lakoničen.

Predsedniku republike določa pristojnosti formalne narave. Seznam je neživljenjski. Iz prakse aktualnega predsednika republike bi lahko dodali v ustavo vsaj še koketiranje s srednješolkami na maturantski pocestni četvorki, žuganje in vojne napovedi Ruski federaciji, kotalkanje v protokolarnih kontekstih, mahanje z zastavo na športnih prireditvah, čiščenje nogometnih čevljev reprezentantom, supanje v pražnji predsedniški obleki in kravati po Blejskem jezeru ... No, konkretni predsednik počne še marsikaj, a stvari, ki jih počenja v času in sklopu volilne kampanje, ne bomo omenjali.

Ampak, kot že ves čas poudarjam, ni problem Pahor. Pahor je prva in največja žrtev samoočaranosti in izgube realitetne kontrole. In vse, kar počenja, je predstava. Predstava za druge in predstava za sebe. In zato ni treba s prstom kazati zgolj nanj, pač pa na tiste, ki mu posredno (na primer mediji) ali neposredno v politični družini dajejo podporo. Pisal sem že, da Pahor potrebuje pomoč. Vsaj prijateljsko, če že ne strokovno. A namesto tega dobiva (politično) podporo. Zato so za vse Pahorjeve izpade soodgovorni tisti, ki so se mu ob nominaciji in ob zmagi na predsedniških volitvah postavili ob bok.

Na zadnjem Blejskem strateškem forumu smo bili priča zunanjepolitičnemu škandalu, ki mu ni para. Ki je celo za Pahorja preveč. Namreč, eksplicitno je zaprl vrata Turčiji in Ukrajini za vstop v EU. To ni zgolj lapsus, ampak že vsaj tretjič ponovljeno enako stališče. Ni rekel, da ne moreta v EU, dokler ne zadovoljita opredeljenih meril (pa naj so ta še tako nedosledna), ampak da pač ne. In to predsednik republike iz države, ki si je želela dobiti v novem razrezu evropske komisije resor širitve! Slovenija bi si res morala prizadevati za ta resor, ker je strateški. A si ga objektivno ne zasluži. Ne samo zaradi Pahorja, ampak zaradi nenehnih izpadov naše diplomacije in naše politike ob vprašanjih širitve.

No, resnici na ljubo, iz igre za želeni resor nismo izpadli zaradi Pahorja. Kajti za resor je von der Leyenova predlagala Madžara Trócsányija. Kar je perverzija, vredna evropskih krščanskih demokratov. Širitev naj usklajuje predstavnik države, ki se gre izolacionizem; ki je dobesedno ogradila lastno deželo; ki se je ogradila od evropske solidarnosti in soodgovornosti. Trócsányi osebno sicer menda ni jastreb, a je absolutno lojalen Orbánu in njegovemu režimu in je bil v občutljivem času obrezovanja avtonomije državnih institucij pravosodni minister! In kot Orbán se bori za krščansko Evropo in zaustavitev priseljevanja.

In prav madžarski kandidat bo preizkus doslednosti za evropski parlament. In tudi ter zlasti za slovenske parlamentarce. Denimo za Fajonovo, ki, kot sem večkrat poudaril, v Bruslju zastopa ena stališča, v Sloveniji pa ravno nasprotna. V Bruslju se bori proti nestrpnosti, doma podpira Pahorja, ki nestrpnost tolerira kot svobodno izbiro. Sedaj bo v nemogočem položaju. Če bo podprla Trócsányija, bo nedosledna, če ga bo zavrnila, bo licemerna. S kakšnim moralnim kreditom bo nasprotovala Trócsányiju, če zagovarja in podpira Pahorja?