N'toko

N'toko

13. 9. 2019  |  Mladina 37  |  Žive meje

Ne splača se delat

Leni študenti, mame s preveč otroki, cigani in migranti … vsi bi nekaj zastonj!

Neverjetno, kako vneto smo se vsi spravili v lov na goljufe. S kakšno strastjo navajamo zgodbe o ljudeh, ki »hodijo z audijem po socialno pomoč«. Kako znamo vsi na pamet našteti družbene skupine, ki naj bi živele na davkoplačevalski račun. Leni študenti, mame s preveč otroki, cigani in migranti … vsi bi nekaj zastonj! In kako radi buljimo v tiste grafe, ki nam jih vsak dan kažejo na TV-ju in ki prikazujejo pičlo razliko med najnižjo minimalno plačo ter najvišjim možnim socialnim prejemkom. »V tej državi se sploh ne splača delat!« si ponavljamo. Novinarji in TV-napovedovalci zaskrbljeno kimajo z nami. Predsednik vlade nas razumevajoče gleda in tolaži, da tega že ne bo dovolil. Vsa država je odločena, da je treba te goljufe zlepa ali zgrda prisiliti k delu.

Saj ne, da so te ideje podkrepljene s kakim konkretnim podatkom. Raziskave znova in znova kažejo, da je primerov dejanskih zlorab socialnih prejemkov zanemarljivo malo, niti se ne uresničujejo napovedi gospodarske zbornice, da bodo ljudje zaradi »bogate podpore« množično ostajali doma. Ampak makroekonomska slika najbrž ni tisto, kar nas tukaj muči. Za večino kritikov problem namreč ni ekonomski, ampak psihološki. Dovolj je en sam človek, ki krši pravila. Preprosto ne moremo požreti misli, da mi delamo in plačujemo davke, medtem ko nekdo drug prejema denar kar tako! In ta misel nas tako podkuri, da bi v trenutku besa podprli kakršenkoli ukrep, da tega človeka strpamo v enako zoprno službo, kot je naša. Saj je ljudi težko kriviti – naše službe so večinoma res grozne in ob vse zahtevnejših urnikih hitreje prihaja do takšnih spontanih nestrpnosti. Vsekakor pa lahko krivimo medije, ki nam prodajajo izkrivljeno sliko realnosti, in seveda politike, ki so pripravljeni podpihovati naše spontano sovraštvo, da bi revnim še malo zategnili pas.

Ponavadi nas ujamejo v past tako, da nas nagovarjajo s frazami, kot so »davkoplačevalski denar« ali kar »vaš denar«, na drugi strani pa govorijo o »darilu brezdelnežem«. S tem ustvarijo vtis, da v državi dejansko živita le dve skupini ljudi: davkoplačevalci in davko-odžiralci. Vse, kar v službah zaslužimo delovni ljudje, je torej naš denar, ki pa nam ga država jemlje in podarja brezdelnežem. Iz tega logično sledi, da je treba to krivico popraviti in prenehati financirati nedelo ter tudi brezdelneže spremeniti v davkoplačevalce. Bodimo pozorni na to, da iz enačbe vedno izpustijo tisto skupino brezdelnežev, ki si dejansko prilašča največji delež naših prihodkov: lastnike, rentnike, špekulante ... skratka kapitaliste. Takoj ko v objektiv zajamemo ekonomski sistem kot celoto, pa delitev med delavci in podpiranci ni več tako jasna.

Ne le, da znajo kapitalisti spretno zakriti svoje prilaščanje denarja poštenih delavcev, ampak znajo tudi prikriti, kdo vse ustvarja njihove dobičke. Veliko dejansko opravljenega dela naredijo nevidnega ali pa ga tako razvrednotijo, da ga sploh več ne prepoznamo kot delo. Pomislimo samo na vso nego, vzgojo in izobraževanje otrok, vse gospodinjsko delo, vse kuhanje in pranje za družinske člane, vso skrb za starostnike … V sekundi, ko bi ženske prenehale s katerim od teh neplačanih opravil, bi se podrl celoten sistem. Kako smo torej prišli do tega, da se o finančnih spodbudah materam govori kot o »obremenitvi davkoplačevalcev«? Preprosto: kapitalisti, ki nočejo plačevati stroškov vsakodnevne reprodukcije svoje delovne sile, so skrbstveno delo popolnoma razvrednotili. Razgradili in privatizirali so javne skrbstvene storitve ter nego preselili iz rok plačanih profesionalcev (s kolektivnimi pogodbami, sindikati in delavskimi pravicami) v roke neplačanim mamam in prekarnim skrbnicam na domu, za katere se misli, da v neplačanem delu uživajo. Šele ko je država storila vse to, se o njih lahko govori kot o bremenu. Za dodatno potiskanje žensk v razvrednoteno gospodinjsko delo prav v tem trenutku skrbi Šarčeva reforma, s katero vlada materam jemlje dodatek za delovno aktivnost.

Kapitalisti seveda uporabljajo isto logiko tudi v drugih poklicih. Saj menda nismo spregledali, kako redne delavke v trgovinah počasi zamenjujejo s študenti in polovično zaposlenimi, kako deprofesionalizirajo gostinstvo, dostavo, čiščenje, novinarstvo in nešteto drugih panog? Ali nismo opazili, da s kupom programov spreminjajo delavce v s. p.-je, popoldanske s. p.-je in samozaposlene kulturnike, da lahko sami sebi plačujemo prispevke, medtem ko se za drobiž »oddajamo« firmam. Lastniki so ugotovili, da lahko s prebrisanimi načini zaposlovanja in inovativnim razporejanjem naših delovnih ur izigrajo sistem, tako da delavcem ni več treba zagotavljati niti minimalnih prihodkov, potrebnih za preživetje. Posledično pa poklici (ki so nujni za delovanje naše družbe!) postajajo ničvredni. Vse bolj jih razumemo kot dopolnilne dejavnosti za žepnino, ne pa resne službe, od katerih bi ljudje živeli. In ko ti ljudje zahtevajo kakršnokoli podporo, da ne bi crknili, se tudi o njih govori kot o bremenu!

Dodatna posledica takšnega ekonomskega režima pa je seveda sistemska brezposelnost, saj si lahko lastniki kapitala, katerih delavci nimajo nikakršnih rednih pogodb, vedno nižajo ceno dela z odpuščanjem. Medtem kakopak ne pozabijo bentiti čez javni sektor, ki naj bi bil predrag in nikakor ne bi smel zaposlovati novih ljudi. In glej ga, zlomka, spet imam novo skupino ljudi, ki jih lahko označujejo kot breme – seveda z namenom, da bodo ob ponovnem vstopu na trg dela še cenejši kot prej! Socialne podpore in drugi dodatki v tej luči nikakor niso »podpiranje brezdelnežev«. Nasprotno, to so subvencije kapitalistom, da lahko še naprej furajo popolnoma neživljenjski sistem zaposlovanja. Država jim omogoča dostop do poceni delavcev, ki jim ni treba nuditi nobene stabilnosti in ne nosijo nobene odgovornosti za financiranje njihove oskrbe. Toda v medijih se začuda nikoli ne krivi izigravanje podjetij, pač pa so kot breme vedno predstavljeni delavci.

V ideji, da se v Sloveniji ne splača delati, je vsekakor nekaj resnice. Toda za to ni kriv prebogat sistem socialnih podpor, ampak sistem zaposlovanja, ki delavcem več ne omogoča niti najosnovnejše varnosti. In prav tisti ljudje, ki dejansko izigravajo sistem, ki si dejansko prisvajajo največji kos naših zaslužkov in ki prejemajo največje subvencije, so prvi, ki s prstom kažejo na »bogate brezdelneže.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.