Gregor Kocijančič  |  foto: Uroš Abram

13. 9. 2019  |  Mladina 37  |  Kultura  |  Portret

Nika Ham, umetnica, ki pred galerijskimi nadzornimi kamerami zganja navihane vragolije

Kulturni portret

Če se boste nič hudega sluteči sprehajali po kakšni ugledni umetniški ustanovi, denimo po dunajskem muzeju Albertina, pa bo mimo vas priskakljalo razigrano dekle s plinsko masko, se nikar ne čudite. To je verjetno Nika Ham, sedemindvajsetletna umetnica iz Ljubljane, letošnja nominiranka za nagrado OHO in članica umetniškega kolektiva Laibach. Mlada umetnica si čas krajša s tem, da v muzejih in galerijah po Evropi zganja vragolije, ki jih snemajo nadzorne kamere, nastale posnetke pa nato montira v duhovite videokolaže. Kot dolgoletna čuvajka v ljubljanski Moderni galeriji dobro ve, česa obiskovalci ne smejo početi, ko pa v poznih večernih urah v galerijskih sobanah ostane sama, počne ravno to, česar drugi ne smejo: od sprehajanja psov prek kotaljenja po tleh do prižiganja cigaret v družbi stalne zbirke slovenskih impresionistov.

A tovrstnih akcij seveda ne izvaja zgolj iz navihanosti in dolgčasa: opisane norčije so del njenega aktualnega umetniškega projekta Squat, s katerim po eni strani križa performativno, plesno, konceptualno in videoumetnost, po drugi strani pa z njim poudarja večno težavnost našega umetniškega prostora. »Da naši umetniki preživijo, si morajo poleg avtorskega ustvarjanja kruh služiti tudi z neustvarjalnim delom,« opaža. Zato se je že v zgodnjih študentskih letih zaposlila kot čuvajka razstav, in ker je v Moderni galeriji preživljala vsaj osem, včasih tudi petnajst ur na dan, je ta postala njen drugi dom. »V tem sem prepoznala priložnost za združitev dveh svetov: hkrati sem lahko bila v službi in ustvarjala umetniška dela,« pravi. Toda iz zapisanega nikar ne sklepajte, da je bistvo njenih norčavih podvigov v umetniški kritiki ali kompleksni vsebinski zasnovi. »Ta projekt ni nastal iz kakšnih pretirano poetičnih, enigmatičnih in globoko razmišljujočih konceptov: to sem začela početi predvsem zato, ker je bilo zabavno. Res je, da s svojim delom med drugim raziskujem denimo gib, ritem, prostor in ples, a pri vsem skupaj je ključna zafrkancija.«

Sicer dobro ve, kaj jo zanima in v katere umetniške smeri jo vleče, tako da njeno delo nikakor ni brez konteksta, kljub temu pa, kot pravi v smehu, »svojih stvaritev ne bom podkrepila denimo s kakšnimi lacanovskimi tezami ali s čim podobnim. Naj se poglabljajo drugi – obiskovalci ali kustosi – jaz pa se bom ob njihovih interpretacijah še kaj naučila o sebi.« Čeprav je jedro njenih performansov šaljiva igrivost, pa njihovo izvedbo vedno prilagodi kontekstu in okolju. »Ko sem akcijo izvajala na razstavi Egona Schieleja v salzburškem muzeju, sem se poigravala z navideznim lomljenjem svojega telesa in distorzijo svojih gibov. V dunajski Albertini pa sem se na razstavi Keitha Haringa našemila v brezosebni lik in oponašala gibe njegovih upodobljencev,« pojasni.

Pomembna razsežnost njenih umetniških akcij je videodokumentacija, ki nastaja s pomočjo galerijskih nadzornih sistemov. Iz čuvajke v Moderni galeriji je kmalu napredovala v receptorko in tako dobila dostop do nadzornih ekranov. »Do zdaj sem nabrala že več kot tri terabajte nadzornih posnetkov, a v videih, ki sem jih predstavila javnosti, sem od tega uporabila zgolj kakšnih pet odstotkov,« pravi. Squat je bil zasnovan kot gverilska akcija, a ko je za projekt pridobila okrilje iniciative U30+ in festivala Mesto žensk, so se nadzorni posnetki njenih vragolij po družabnih omrežjih razširili kot požar, zato ni trajalo dolgo, da jo je s tem soočilo vodstvo Moderne galerije. »Bila sem v skrbeh, saj nisem tvegala zgolj tega, da bi izgubila službo, temveč tudi to, da bi me lahko kazensko preganjali,« se spominja. In doda: »Sestanek z direktorico pa je nato trajal manj kot minuto. Projekt ji je bil všeč in zanj sem dobila zeleno luč. Gverilska akcija je v trenutku postala institucionalizirana.«

Kljub temu da je Squat njen glavni umetniški projekt, iz katerega bo letos tudi magistrirala na slikarskem oddelku ljubljanske Akademije za likovno umetnost (ALUO) in ki se mu bo, kot pravi, »verjetno posvečala do svojega sedemdesetega leta«, pa se udejstvuje tudi na številnih drugih umetniških področjih: zadnje čase se preizkuša v odrski performativni umetnosti, kot popolna samoukinja pa tudi ustvarja digitalna in 3-D umetniška dela, saj jo fascinirajo neomejene možnosti digitalne manipulacije podob. »Neverjetno se mi zdi, da lahko, če želim, iz ničesar ustvarim denimo animacijo galeba, ki serje zlate ribice,« pravi. Tako je tudi storila. Ustvarila je na primer tudi tridimenzionalne rekonstrukcije Malevičevih likov iz prve futuristične opere Zmaga nad soncem, dejavna pa je tudi v slikarstvu, ki je sprožil njeno umetniško pot. »Izvirnih slikarskih idej sicer nimam več, slikam zgolj pod okriljem kolektiva Laibach. Pod ta dela sicer nisem podpisana s svojim imenom, temveč kot Laibach, a to je zame pravzaprav najlepša razsežnost tega ustvarjanja: da me je Laibach vzel za svojo, mi je resnično v čast.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.