Matej Bogataj

13. 9. 2019  |  Mladina 37  |  Kultura  |  Knjiga

Selja Ahava: Stvari, ki padejo z neba

Prevod Julija Potrč Šavli. Sodobnost International (zbirka Horizont), Ljubljana, 2019 188 str., 16,90 €

+ + + +

Ko se zgodi drek

Finska pripovednica, scenaristka in dramaturginja Selja Ahava (1974, Helsinki) v tem fragmentarnem romančku potrjuje, kar smo doslej vedeli o njenih rojakih in prebivalcih severnih obzorij – da so malo trčeni in srčni ljudje, o katerih pa avtorica piše brez tistega sladkastega paasillinovskega poprha, bolj zares in seveda malo tudi z dobrohotnim posmehom.

Delo je tridelno: v prvem se punčka spominja matere, kako je imela od cigaret porjavele prste, njenih škarij in tega, kako sta šla z očetom menjat gume za letne in kako naj bi iz teh gum po nasvetu revije naredili vrtiček v nadstropja. Potem se očetu hiša zagnusi in gresta živet k sestri, ki je zadela terno. In to dvakrat! Drugič pade v nekakšno katatonijo ali podobno stanje otrplosti, ker ne more verjeti, da spet, saj ima že od prvič vse, kar si je želela: dvorec, delovno sobo za tapiserije, ovce. Teta gre potem po svetu, še prej pa si v srednjem delu romana z možakom, ki ga je večkrat zadela strela, dopisuje o tistih, ki se jim ponavlja statistično komaj verjetno. V zadnjem delu se oče in hči vrneta v hišo, kjer je mati želela narediti etažni vrt iz zimskih gum – z očetovo novo partnerko, ki pričakuje nekakšno morsko deklico z zraščenimi nogami in brez nekaterih notranjih organov.

Selja Ahava

Selja Ahava
© Borut Krajnc

Selja Ahava se ukvarja z naključji, na več načinov in v različnih stilskih legah. Stvari, kot so glavni dobitki ali privlačnost za strele, stvari, na katere nimamo vpliva, ga imajo pa zato one na naše življenje, popisuje enkrat skozi oči najstnice, ki se vsemu čudi in ne razume, zanjo je svet začaran in čudežen. Odrasli gledajo na to drugače in vidijo v sreči že tudi zrno gorja, zadnji del romana pa je poslovilen: vse zgodbe, ki jih je začela, od materinega skoraj mitskega potovanja čez zaledenelo reko z zvončki okoli noge, ki naj preganjajo medvede, srečanja z očetom in podobno, vse pripelje do konca. Razpelje do skrajnih konsekvenc. Pri pisanju je enkrat duhovito naivna in navihana, drugič otožna in z zavestjo o lastni preteklosti, enako negotovi, kot je prihodnost. Mešanje tehnik romanu ne škoduje, saj se dobrodušno pretika skozi okruške zgodb in oponaša zdaj stare epistolarne romane, drugič skandinavsko naivnost in neposrednost. Včasih se nam zgodi, da težje uganemo govorca, vendar nas potem varno popelje do razumevanja in kmalu se navadimo njenega križarjenja med pripovednimi glasovi, od katerih se nekateri vključijo skladno z naslovom: kot bi padli z neba. In avtorica jih spelje spretno in dovolj prikupno duhovito.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.