Marcel Štefančič jr.

13. 9. 2019  |  Mladina 37  |  Kultura  |  Film

Tisto: Drugo poglavje

It: Chapter Two, 2019, Andy Muschietti

zadržan +

Id.

Pennywise (Bill Skarsgård), cinični, groteskni, pošastni, maščevalni, morilski plešoči klovn (transfiguracija Ledgerjevega Jokerja in “klovnovskega” Johna Waynea Gacyja, si mislim), strah in trepet odtočnih kanalov, je v Tistem žrl otroke, zato so ga pubertetniki, imenovani “Losers’ Club”, nevtralizirali in se obredno zaobljubili, da se takoj vrnejo v rodni Derry (Maine), če bi se tja slučajno – na križarski pohod – ponovno vrnil Pennywise. Potem se razkropijo po svetu. In zdaj, 27 let kasneje, ko se začne Drugo poglavje (posneto po drugi polovici Kingovega 1100-stranskega šokerja), so še vedno razkropljeni, razen Mikea (Isaiah Mustafa), ki je obtičal v Derryju. Ne more ven. Kar pa naj vas nikar ne zavede: tudi vsi ostali so obtičali – v travmah, morah, tesnobi, mraku. Pennywise – demon, norec in manipulator, ki uživa v otroškem strahu – ne more brez njih. Še vedno jih zlorablja.

In vsi delajo vse, da bi ga eksorcistično preglasili: Bill (James McAvoy) piše grozljivke (a “dobrega” konca ne zna napisati), Richie (Bill Hader) bruha stand-up humor, Eddie (James Ransone) žge tvegane sklade, Beverly (Jessica Chastain) se utaplja v morbidni zakonski zvezi in tako dalje. Ko se Pennywise vrne, Mike pokliče – in “luzerji” se vrnejo v Derry, da bi se soočili s pošastjo, ki jih je tako usodno povezala. Da bo tekla kri, da bodo halucinirali, da bodo nespečni, da se bodo spet “igrali” z rdečimi baloni in da bodo vsak kliše pozdravili kot senzacijo (in da bodo repetitivni), ni dvoma, kakor tudi ni dvoma, da bomo gledali dolge, vse preveč predvidljive flešbeke v preteklost (hej, film traja skoraj tri ure, vsebuje pa rekordno število prizorov, ki bi jih lahko mirno vrgli stran), toda bolj ko gledamo njihov boj s klovnom (Trumpom?), bolj se zdi, da brez te pošasti – brez “tistega” – ne bi bili nikoli tako emocionalno povezani. Še huje: če ne bi bilo te pošasti, ne bi imeli tako “lepih spominov” na mladost, na odraščanje v Derryju. Odraščanje je zloraba, karneval, horror. Zlepa ga ne pozabiš, sugerira Drugo poglavje. Pennywise – srhljivi tetovator, kreator brazgotin, travm, tesnob ipd. – poskrbi, da svojega odraščanja – svojega “magičnega” otroštva – ne bodo nikoli pozabili. Res nikoli. “Včasih smo to, kar si želimo pozabiti,” pravi Mike. Vse to, kar se jim je zgodilo v otroštvu, lahko sicer potlačijo, a potlačeno se bo vrnilo. In Pennywise je natanko to: vrnitev potlačenega. Pošast iz Ida! Če potlačiš, tem huje! Tisto – globalni megahit – je bil film o formiranju nezavednega, Drugo poglavje – tako shematično kot prvo – pa je film o zvestobi nezavednemu. Mike, Bill, Beverly et consortes izgledajo tako, kot da so prišli na delavnico, kjer ljudi mojstrijo v soočanju s strahovi, fobijami in tesnobami, njihova zvestoba nezavednemu pa ima razsežnosti stockholmskega sindroma, toda ko brskajo po smeteh večne adolescence, ko se raztapljajo v pozitivnem mišljenju happy enda in ko skušajo svoje brazgotine preleviti v orožje, je težko reči, s čim se bodo prej zadušili – s svojim selektivnim spominom ali s svojo lastno nostalgijo? A ko vmes vidite, kako brutalni, nestrpni in nečloveški so ljudje, mladi in stari, celo starši, se vprašate: zakaj Tisto sploh potrebuje “tisto”, da bi bilo strašno in srhljivo?

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.