Grega Repovž

Grega Repovž

20. 9. 2019  |  Mladina 38  |  Uvodnik

Konservativna dežela

V letošnjem sezonskem gledališkem listu je Goran Injac, umetniški vodja Slovenskega mladinskega gledališča, tudi sicer uveljavljen in provokativen ustvarjalec na evropski ravni, zapisal: »Današnji trenutek zaznamujejo vnovični napadi na umetnost, ki razmišlja o kontekstu in poskuša sprožiti družbeno razpravo. Njihov namen je depolitizirati gledališče in ga spremeniti v brezskrbno zabavo, ki ne bo postavljala nikakršnih vprašanj, še zlasti pa ne v zvezi s tem, kar se pri nas dogaja tukaj in zdaj. V tem trenutku smo priče velikemu konservativnemu prevratu, ki že uničuje gledališče v različnih evropskih državah, v Sloveniji pa poskusom uveljavitve nekakšne neartikulirane, vendar konservativne kulturne agende.« Omenjeni citat potrebuje nekaj konteksta. Injac namreč izhaja iz dogodka, ki se je zgodil na začetku letošnjega leta, še pod prejšnjim ministrom za kulturo Dejanom Prešičkom, vse skupaj pa se je začelo že v času ministra Toneta Peršaka. Že tri leta zapored je namreč pristojna komisija ministrstva za kulturo ob podelitvi sredstev Mladinskemu gledališču zapisovala res čudne, v svojem bistvu komisarske ocene gledališča.

V zadnji odločbi so šli najdlje, zapisali so: »Slovensko mladinsko gledališče vztraja na poti brisanja mej med gledališčem (kot umetnostjo) in dnevno političnim ‘odrom’ resničnosti, s čimer jemlje umetnosti pozicijo in kvaliteto umetnosti ter jo spreminja v (precej) neučinkovit politični pamflet.« Takih stvari si niso o gledališču (ne le tem) drznili pisati uradniki niti v času prejšnjega režima. A ta stavek, danes že malo pozabljen, vmes je prišlo tudi do dogovora med ministrstvom in Mladinskim gledališčem, je eden najnevarnejših stavkov, ki jih je kot mnenje v sodobni Sloveniji zapisal državni organ. Ta stavek namreč kaže stanje duha.

Zakaj bi slovenska družba postajala bolj konservativna, ko ima na primer razmeroma normalno, neskrajno oblast? Mar nismo ena bolj normalnih evropskih družb?

Ostanimo pri Injačevih poudarkih. Predvsem pri želji po depolitizaciji, na katero opozarja. Ne gre namreč le za željo po depolitizaciji določenega gledališča, gledališča kot zvrsti umetniškega izražanja, ampak za željo po depolitizaciji družbe. Depolitizacija je že sicer v slovenskem družbenem kontekstu dojeta kot pozitiven proces, ker jo dojemamo zlasti kot depolitizacijo nekih ravnanj politike, domnevno večjo strokovnost, manjšo moč političnih strank. Vendar pa je depolitizacija družbe – in na to opozarja Injac – dejansko izredno negativen proces, gre za umikanje ljudi iz razmišljanja o družbi, politiki, ideologiji. Vzporednico lahko najdemo s politiko, ko kriči, da ni ideološka – pri čemer je vsaka politika plod neke ideologije, nekih zelo jasnih ideoloških usmeritev, bolj ko kriči, da je neideološka, bolj je to ideološko. Za vsako družbo je izredno pomembno, da so njeni člani angažirani, da razumejo pomen skupnosti, skupnega in družbenega, da se odzivajo na družbene in politične procese – da so torej politično angažirani. Še pomembneje pri tem je, da se država (torej vsaka oblast) zaveda, da je njena naloga, da to angažiranost vzdržuje, da spodbuja in financira čim več izvorov tega angažmaja, medije, gledališča, civilno družbo, nevladne organizacije – ker je to dejansko vezivo te družbe in še več: elementarni način zagotavljanja napredka te družbe. Depolitizacija družbe na drugi strani pomeni njeno nazadovanje. Pomeni umikanje ljudi v individualnost, v zaprte kroge, v nesolidarnost. Ti procesi danes potekajo tudi zaradi tehnoloških sprememb, zaradi spremenjenih načinov komunikacije, dela, bivanja, ne nazadnje tudi čustvovanja. In morda posledice teh procesov, ki pa so seveda politični in tudi ideološki, že čutimo – in prav to je tisto, na kar opozarja Injac. Že te spremembe same, brez politike, avtomatično delajo družbo bolj zaprto in tudi konservativno.

Morda je to, kar se dogaja v evropskih družbah, še zlasti v tistih, ki so zaradi političnih pretresov manj zrele (mednje spada tudi Slovenija), najbolje definirala nedavna debata o ustanovitvi resorja evropske komisije, ki naj bi bil namenjen »varovanju našega evropskega načina življenja«, vodil pa naj bi ga Grk Margaritis Schinas. Poimenovanje spominja na izrazito nazadnjaško frazo, ki jo uporabljajo zlasti skrajni politiki. In večina je poimenovanje razumela točno tako, kot branik pred prišleki, iskreneje rečeno, kot nekakšno varovanje etnične čistosti Evrope. A predsednica komisije Ursula von der Leyen je v javnem pismu nato zapisala: »V Evropi smo videli tuje sile, ki so se od zunaj vmešavale v naše volitve. In videli smo domače populiste s poceni nacionalističnimi slogani, ki so nas skušali destabilizirati od znotraj. Tem silam ne smemo dovoliti, da ugrabijo definicijo evropskega načina življenja. Želijo, da bi jo razumeli ravno nasprotno od njenega pomena.«

In kaj ima izjava predsednice komisije von der Leynove z Injačevim opozorilom? Primerjava med njunima zapisoma nam jasno pokaže, kako globoko konservativna družba je Slovenija. Injac in von der Leynova namreč opozarjata na iste stvari in govorita isti jezik. Injac in von der Leynova pravita: boriti se moramo za naš evropski način življenja, ne pustimo si ga vzeti in ne pustimo tem drugim, da bi ga definirali. Pri čemer je von der Leynova evropska konservativka, Injac pa že za ministrstvo za kulturo velja za malodane političnega skrajneža. Kaj nam to pove o slovenski politiki in tudi družbi?

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.