Marcel Štefančič jr.

20. 9. 2019  |  Mladina 38  |  Kultura  |  Film

Zaton

Napszállta, 2018, László Nemes

za +

Tekla bo kri.

Nekaj gnilega je v deželi Madžarski. Imperialna, predvojna, avstro-ogrska Budimpešta, kamor se v madžarskem Zatonu leta 1913 iz Trsta – hamletovsko, ojdipsko – vrne socialno izrinjena, emocionalno napeta, precej negotova, ne ravno dobrodošla Írisz Leiter (Juli Jakab), da bi ugotovila, kaj se je zgodilo z njenima staršema, lastnikoma ugledne prodajalne klobukov, ki sta pred mnogimi leti zgorela v skrivnostnih okoliščinah, in kaj počne njen “zloglasni” – morilski, zarotniški, anarhistični – brat Sándor (Marcin Czarnik), za katerega sploh ni vedela, da ga ima, izgleda kot kafkovski happening sadističnih elit, cinične aristokracije, krute razredne razslojenosti, konveksnega preobilja, strupene dekadence, kužne korupcije, histerične postpolitike, zagonetne konspirologije, okultne tesnobe, krčevite blaznosti, strukturnega nasilja, uličnih spopadov, nacionalizma, monarhizma, zlatih kočij, lepih klobukov in drugih mentalnih predpriprav na zaton, ki bo sprožil zaporedje nesrečnih dogodkov, od I. svetovne vojne in fašizma do II. svetovne vojne in holokavsta.

Zaton, nemirni spektakel vizualne odločnosti, fluidne atmosfere in imerzivnega Dantejevega Pekla, ki ga je posnel László Nemes, avtor Savlovega sina, srhljivega close-upa holokavsta, ne pušča nobenega dvoma: ko se je kapitalizmu zmešalo, sta iz njega planila vojna in fašizem, uvoda v še hujše katastrofe. Vprašanje je le, katere pošasti bodo tokrat planile iz njega. (Kinodvor)

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.