Lara Paukovič

20. 9. 2019  |  Mladina 38  |  Kultura

Najkontroverznejša predstava leta

Proračun za retrospektivno razstavo Marine Abramović v Beogradu je skoraj tolikšen kot celoletni proračun muzeja, v katerem bodo razstavo postavili. Kaj bomo videli 21. septembra?

Beograjski muzej sodobne umetnosti jo je že pred leti vabil, da bi razstavljala v njem, a ji je ponudil enake pogoje kot vsem drugim, zato je ponudbo zavrnila. (plakat za sedanjo razstavo)

Beograjski muzej sodobne umetnosti jo je že pred leti vabil, da bi razstavljala v njem, a ji je ponudil enake pogoje kot vsem drugim, zato je ponudbo zavrnila. (plakat za sedanjo razstavo)

V Beogradu je v drugi polovici prejšnjega stoletja živela najstnica, ki je rada slikala. Na prvih slikah je upodabljala intenzivne sanje, ki jih je babici razlagala ob skodelici domače kave, ko se je naveličala sanj, je slikala avtomobilske nesreče, nato pa je bila vse bolj očarana nad oblaki in chemtrailsi, sledmi, ki ostajajo za letali. Te sledi so se včasih oblikovale v prav abstraktne podobe, zato se je domislila, da bi se odpravila v vojaško oporišče in prosila, naj ji posodijo 12 letal: dala bi jim navodila, v katero smer naj letijo, in tako po nebu s chemtrailsi ustvarjala slike. Vojaki so seveda mislili, da je nora, poklicali so njenega očeta in ga spraševali, ali hči nima predstave o tem, koliko stane najem 12 letal samo zato, da bi po nebu ustvarjala risbice.

A četudi dekletu ustvarjalna pustolovščina ni uspela in četudi je njen glavni umetniški izraz pozneje postal performans, ne slikanje, je takrat spoznala, da je odločitev, da boš počel, kar želiš početi, ne glede na to, kaj pravijo drugi, ključna. In to – vztrajnost kljub začetnim neuspehom in nenehna želja po eksperimentiranju – je zaznamovalo njeno celotno ustvarjalno pot.

S tako vznesenimi mladostnimi spomini je Marina Abramović začela pismo Srbiji, ki je bilo julija objavljeno v Nedeljniku kot napoved gostovanja »prve velike evropske retrospektive« njenih del Čistilec (Čistač) v Beogradu. Razstava je zdaj tik pred odprtjem – to bo 21. septembra, v rodnem mestu pa se bo umetnica ustavila med evropsko turnejo, ki se je začela leta 2017 v Stockholmu. Od tedaj je obiskala pet mest: Humlebæk, Oslo, Bonn, Firence in Toruń; Beograd, kjer je zadnjič razstavljala leta 1975, je zadnja postaja. Čistilec je »zgodovinska razstava«, pregled različnih obdobij njenega ustvarjanja v povezavi s časom, intelektualnim in kulturnim kontekstom, znotraj katerega so dela nastala.

Vendar pa vsi nad »razstavo leta« niso enako navdušeni – umetnostna zgodovinarka Dunja Blažević, ki je z Abramovićevo sodelovala v sedemdesetih letih, ko se je v Beogradu razcvetela umetnost performansa, nato pa so se njune poti ločile, je prejšnji teden v intervjuju za Radio Slobodna Evropa izrazila odkrito neodobravanje pompa in cirkusa okoli razstave Abramovićeve, sploh glede na to, da je proračun zanjo skoraj enak celoletnemu proračunu Muzeja sodobne umetnosti in da so jo že pred leti vabili, da bi razstavljala pri njih, a so ji ponudili enake pogoje kot vsem drugim, zaradi česar je ponudbo odločno zavrnila. Blaževićeva ji očita tudi, da je za tuje medije priredila svojo življenjsko zgodbo. »Nič, kar govori o sebi, ni res. Za domačo sceno ima eno zgodbo, za tuje medije drugo. Kar je pisala v knjigah in razlagala v intervjujih, je čista laž. Ne moti me, da v performansih in predstavah izkorišča svojo družino, svojo nesrečno mamo Danico in očeta kot nekakšen material za umetnost. To je pač njena umetniška interpretacija lastnega življenja. Ampak da v knjigah in intervjujih brez zadržkov laže, to pa ni v redu,« pravi.

Čakanje na umetnico

Mati Abramovićeve naj bi bila do njene umetnosti izrazito kritična – v intervjuju za Guardian je umetnica pred nekaj leti dejala, da ji je, ko je ugotovila, kaj s svojim telesom počne za umetnost – prve performanse je izpeljala, ko je še živela doma –, v glavo vrgla steklen pepelnik (ni je zadel) in dejala, da ji je žal, da ji je dala življenje, ker bi ji ga zdaj najraje vzela. To je bilo v času, ko so jo po zobeh na veliko vlačili tudi mediji: časopisi so se med drugim spraševali, zakaj ni v psihiatrični bolnišnici. A iz alternative je uspešno prestopila v mainstream in tudi zaradi tega, ker je iz svoje umetnosti, ki temelji na radikalnih načinih izrabe lastnega telesa (z občasnim igranjem na karto patetike), naredila »veliko zgodbo«, postala tarča številnih parodij in kritik. Marca letos se je recimo začela tretja sezona serije mokumentarcev (igranih filmov, ki so videti kot dokumentarci oziroma jih parodirajo) Documentary Now!, katere prvi del, Waiting for the Artist (Čakanje na umetnico), parodira dokumentarec Marina Abramović: The Artist is Present (Umetnica je prisotna), ki Abramovićevo prikazuje med pripravami na istoimensko veliko retrospektivo v Muzeju sodobne umetnosti v New Yorku leta 2010. Takrat je tri mesece po sedem ur na dan (brez premora za stranišče, hrano in pijačo) sedela na stolu v razstavnem prostoru, obiskovalci pa so se lahko usedli nasproti nje in ji strmeli v oči. V Čakanju na umetnico je ta performans nekoliko spremenjen: Marina Abramović alias Izabella Barta, ki jo igra Cate Blanchett, po več ur sedi v razstavni straniščni kabini, obiskovalci pa se menjavajo v kabini zraven nje in ji podajajo toaletni papir. Tudi nekateri njeni drugi performansi so premišljeno parodirani: Ritem 0, najbrž najbolj znan oziroma radikalen performans, ko je stala pred občinstvom, na mizi pred njo pa je bilo 72 predmetov, ki so jih ljudje lahko uporabili na njej, od parfuma in vrtnice do žebljev ter pištole – kar pomeni, da je obiskovalcem dejansko izročila odgovornost za svoje življenje –, se tu imenuje The Bucket Series (Serija z vedrom): Izabella Barta z vedrom na glavi teče po prostoru, polnem nevarnih predmetov, in se nazadnje spotakne ob rolko. Ni šlo niti brez parodije performansa, ki ga je ustvarila skupaj z umetnikom in dolgoletnim partnerjem Ulayem, Lovers (Ljubimca), iz leta 1988: pot sta začela na nasprotnih koncih Kitajskega zidu, na sredini pa sta se srečala in končala zvezo ter 12-letno umetniško sodelovanje. Mokumentarec to banalizira do skrajnosti: Izabella in Dimo, fiktivni Ulay, naj bi se v performansu Staircase (Stopnišče) srečala sredi stopnišča Empire State Buildinga, vendar se Dimo, ki je nasploh prikazan kot skrajno len in pretenciozen umetnik, ki je zaslovel s tem, da je s svojimi nerazumljivimi koncepti nategoval umetniški svet, nekje vmes naveliča in stopi v dvigalo – in tako se z Izabello zgrešita. Izabella nasprotno ni negativen lik, čeprav gre za parodijo, ampak deluje kot nekdo, ki je goreče predan umetnosti – četudi se njena dela nekomu, ki v performansu ne vidi smisla, zdijo tako rekoč smešna, je pripravljena za to, da bi bili projekti videti brezhibno, zastaviti vse, v svojo umetnost pa tudi resnično verjame, kar je verjetno eden od razlogov za njen uspeh. Tudi ustvarjalci serije so dejali, da so pravzaprav oboževalci Abramovićeve, saj je redko, da neka veja sodobne umetnosti tako hitro prodre v mainstream, njej pa je to uspelo – in da je sicer niso vprašali za mnenje o epizodi, vendar »upajo, da ji je všeč«.

Iz alternative je uspešno prestopila v mainstream in tudi zaradi tega, ker je iz svoje umetnosti naredila »veliko zgodbo«, postala tarča številnih parodij in kritik. ( na fotografiji Cate Blanchet v vlogi Izabelle Barta v mokumentarcu Čakanje na umetnico)

Iz alternative je uspešno prestopila v mainstream in tudi zaradi tega, ker je iz svoje umetnosti naredila »veliko zgodbo«, postala tarča številnih parodij in kritik. ( na fotografiji Cate Blanchet v vlogi Izabelle Barta v mokumentarcu Čakanje na umetnico)

Manj laskavi so bili komentarji, ki so ji jih namenili skrajni desničarji, češ da je njena umetnost okultna in satanistična, zdaj že nekdanji partner Ulay je prepričan, da bi ga rada izbrisala iz performansov, ki sta jih ustvarila skupaj, in jo je zaradi tega tudi tožil – vendar sta očitno obnovila odnos, saj se govori, da se bo udeležil beograjske razstave –, pred tremi leti pa se je morala zagovarjati zaradi rasističnih opazk o Aboridžinih v svojem dnevniškem vnosu iz leta 1979, ki naj bi bil vključen v njeno takrat nastajajočo knjigo. V kontekstu umetnosti Abramovićeve se pogosto pojavlja tudi vprašanje, kako je lahko umetnica tako bogata (njeno premoženje je bilo lani ocenjeno na okoli 10 milijonov dolarjev), če pa gre pri performansu za enkraten umetniški projekt? Fotografije performansov so samo fotografije, ne morejo ponoviti razpoloženja, ki ga ustvari performans – pa vendar so ravno fotografije tiste, ki se prodajajo za vrtoglave zneske. Natisnjena fotografija s performansa Carrying the Skeleton (Nošenje okostnjaka), med katerim je naokoli nosila okostnjak, ki je simboliziral soočenje s smrtjo, je bila na primer prodana za 108 tisoč dolarjev, fotografija performansa Victory (Zmaga), na kateri Abramovićeva sedi v džungli z nožem v roki, za 63.600 dolarjev, fotografija projekta Thomas Lips (Thomasove ustnice), med katerim je svoje telo spet izkoristila skoraj do skrajnosti: pojedla je kilogram medu, ga zalila z litrom rdečega vina, kozarec za vino strla v roki, se rezala po trebuhu in tako dalje, pa za 90 tisoč dolarjev. Pri tem se spet znajdemo pred dilemo, kaj ljudje kupujejo: umetnost ali idejo o umetnosti, s katero se je lani domiselno poigral Banksy, ko je na dražbi samouničil eno svojih slik, tik pred tem prodano za rekordni znesek – cena »umetnine« pa se je potem še zvišala.

Kaj bo na razstavi?

Zakaj se razstava, na kateri bo kronološko prikazanih več kot 120 ključnih del Abramovićeve in dokumentarno gradivo o umetničinem življenju, imenuje Čistilec? Ker Abramovićeva, na naslovnici kataloga razstave oblečena v delavski kombinezon, kakršnega bi lahko nosila tudi čistilka, »čisti svoj arhiv in svoje 50-letno umetniško delo, kar je deloma samoironično«, kot je v intervjuju za Radio Slobodna Evropa pojasnil kustos razstave Dejan Sretenović. Hkrati pa, pravi Sretenović, je pojem čiščenja oziroma duhovnega očiščenja eden od osrednjih konceptov njene umetnosti.

Na razstavi bo mogoče videti tudi nekaj ekskluzivnih del: modro obleko iz performansa Stopanje na drugo stran, ki je bil leta 2005 izpeljan v Guggenheimovem muzeju v New Yorku, nekatera zgodnja slikarska dela, na primer slika z motivom oblakov, za poznavalce njenega opusa iz sedemdesetih let pa bo zanimivo tudi, da je bil v arhivu Abramovićeve najden filmski posnetek s kultnega performansa Ritem 5, na katerem umetnica leži na goreči zvezdi na dvorišču Študentskega kulturnega centra v Beogradu. Ta performans je bil doslej »na ogled« samo na fotografijah, na razstavi pa bo mogoče prvič videti tudi posnetek. Ravno tako bo prikazan odlomek iz posnetka performansa Ritem 2 v Galeriji sodobne umetnosti v Zagrebu.

Razstava:
Marina Abramović: Čistač
Kraj: Muzej savremene umetnosti Beograd
Trajanje: 21. 9. 2019–20. 1. 2020

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.