Vlado Miheljak

Vlado Miheljak

27. 9. 2019  |  Mladina 39  |  Dva leva

Vstaja prisilnih jopičev?

(Najprej bodo rešili Slovenijo, nato ves svet)

»Mi bomo imeli rumene jopiče z napisom Rešimo Slovenijo,«
 — je napovedal shod nezadovoljstva nad trenutno okoljsko, pravosodno in socialno politiko Franc Kangler (MMC TVS, 18. 9. 2019)

»To je protest proti nenormalnosti, lopovščinam, pohlepu ... Da se zaščitijo ljudje na podeželju, ki jih ogrožajo zveri, da se zaščitijo Ljubljančani, ki jim je ogrožena pitna voda, da se na Moravškem koncu jasno pokaže, da je nesprejemljivo, da se dolino zasiplje s strupenimi odpadki,«
— je svoje razloge za podporo navedel predsednik stranke SLS Marjan Podobnik (MMC TVS, 18. 9. 2019)

Za intelektualce naj bi bilo značilno nasprotovanje oblastnim oz. vladajočim ustanovam. Za organske intelektualce to ne velja, saj so praviloma zagovorniki levo-sredinskih in nasprotniki desno-sredinskih strank ne glede na njihov položaj v vladi ali zunaj nje. Tako - glede na pogostost in visoko obstojnost levih vlad - najbolj napadajo opozicijo. Po letu 2008 so priskrbeli »intelektualno« opremo za afero Patria, najbolj pa so se seveda angažirali pri rušenju druge Janševe vlade v letu 2012. Navdihnili so »mariborsko vstajo« in pregon župana Kanglerja, ustanovili »koordinacijo kulturnih organizacij Slovenije« (KOKS) itn.
— Dimitrij Rupel na Portalu plus, 23. 9. 2019

»Mimogrede se lahko vprašamo, zakaj Putinova formula trajnega mandata (dvakrat predsednik republike, nato predsednik vlade, nato vrnitev na položaj predsednika republike) doslej ni zamikala nobenega slovenskega predsednika republike. Pri nas je Pahor posnemal Putina le v drugem delu svoje kariere.«
— Dimitrij Rupel na Portalu plus o Putinu in Pahorju. (Vir: Dnevnik, 19. 3. 2018)

Po dolgem času sem spet zasledil Rupla. In ni razočaral. Dobri stari Rupel, kakršnega smo vedno poznali, kakršnega smo vajeni. Z eno besedo: nestanoviten. Če bodo kdaj pisali biografijo o legendarnega Dimu, predlagam, da jo naslovijo Stanovitnost brez zaščite. Pač s prepoznavno aluzijo na Makavejeva (Nedolžnost brez zaščite, 1968) in njegovega osrednjega junaka Dragoljuba Aleksića, slavnega predvojnega atleta, silaka, neustrašnega vrvohodca, ki je izvajal strahovite in smrtno nevarne akrobacije in ekshibicije, ob katerih je sodobnikom zastajal dih. Tudi Rupel jih.

Rupel ima kajpak o svoji personi in vlogi dobro mnenje. A zato mora marsikaj prezreti, pozabiti, spregledati. In to dela brez težav, brez slabega občutka. Ničkolikokrat je polemiziral z istimi osebami iz diametralno različnih perspektiv. Enkrat je kot genuini demosovec napadal liberalne demokrate, spet drugič kot (v nekem trenutku lojalni ) član LDS svoje sopotnike in prijatelje iz Demosa. Tudi midva sva nekajkrat prekrižala peresi. Kar je bilo pretežno zabavno. Ni pa bilo lepo, ko je konec osemdesetih v hrvaškem Startu zanetil neko polemiko, na katero sem odgovoril z enako mero poniglavosti, kot je on začel, zato me je ovadil vodstvu fakultete, in zahteval, da naj moj »izpad« obravnava pedagoško-znanstveni zbor, takrat osrednje akademsko telo FSPN. Do obravnave ni prišlo, ker je takratni dekan z diplomatsko veščino in izkušnjo v zadnjem hipu izposloval umik točke z dnevnega reda. Ne zato, ker bi bil na moji strani, ampak ker ni tvegal »internacionalizacije« konflikta. A tega Ruplu nisem zameril. Od kolega in dobrega prijatelja Nika Toša sem se naučil, da ne gre gojiti in vzdrževati zamer do sopotnikov, še zlasti če izhajajo njihove nečednosti iz vsakokratnih političnih in ideoloških popadkov. Ali sva bila na istih ali nasprotnih bregovih, je določal vsakokratni in trenutni Ruplov navdih in motiv. Tak pač je. Menda od vedno. Enkrat konec osemdesetih sem bil v družbi Predraga Matvejevića, ki je izlival spomine na prav takega – vselej nestanovitnega – Rupla še iz zgodnjih sedemdesetih let.

Sedaj se je Rupel kritično lotil 28 podpisnikov apela ob Pahorjevi blejski »izključitvi« Turčije in Ukrajine iz možnosti enakovrednega kandidiranja za vstop v EU pod definiranimi vstopnimi merili. Ni sicer problem, a povedal je več, kot je hotel. Tako naenkrat demonstrira veliko razumevanje in apologijo do tistega Pahorja, ki ga je sam ničkolikokrat kritiziral. Moti ga primerjava Pahorja s populisti tipa Trump, Salvini, Johnson, sam ga je pred časom primerjal s Putinom.

A najhujši salto mortale v slogu Makavejevega akrobata Aleksića naredi, ko izpeljuje, da bi pravi intelektualci morali izvajati predvsem kritiko »oblastnih oz. vladajočih ustanov«. Organski intelektualci (kot jih poimenuje) pa da so apriorni zagovorniki levosredinskih strank in nasprotniki desnosredinskih. To po najbolj elementarni empirični preverbi ne drži. Večina podpisnikov je sistematično izrekala ne samo kritiko Demosa, ampak tudi permanentno kritiko LDS (z Ruplom in brez njega), SD in njenih predhodnic, nenehno kritizira Cerarja, Šarca. Še pred tem so kritično obravnavali ZKS/ZKJ, katere član je bil do izključitve tudi sam Rupel ... A po njegovi logiki (ki se je sam ne drži) naj pravi intelektualci ne bi napadali opozicije. Tudi če in ko demonstrira demagoški populizem, avtoritarnost, ksenofobijo, homofobijo, nedemokratičnost ...? No ja, sam Rupel je najbolj strupene in žaljive, čeprav točne, skoraj ponarodele diagnoze Janeza Janše dajal, ko je bil ta v opoziciji, on pa del establišmenta: »Janša je demagog. V politiki je nesramen in rad podtika. Ne izbira sredstev, je hudoben in brezobziren. Ne išče svetovalcev, ampak vernike. Ne išče sodelavcev, ampak služabnike. Janšev načrt je spraviti slovenske oblasti v težave, pa naj stane, kar hoče. Njegov bistveni cilj je v Sloveniji povzročiti čim več zmešnjav in sporov.« Tako leta 1995, leta 2019 pa ugotavlja, da so omenjeni intelektualci nič manj kot pripravljali teren za proces proti Janši v zvezi z afero Patria ter podlago za kazenski pregon Kanglerja.

Kanglerja? Ja, tistega Kanglerja, ki je napovedal protest »rumenih« jopičev. Protest proti čemu? Proti vsemu. Družba bo imenitna. Podobnik, Čuš itd. Asociacija na prisilne jopiče se ponuja kar sama.

Rupel tudi ne bi smel manjkati.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.