Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

27. 9. 2019  |  Mladina 39  |  Kultura  |  Portret

Katja Gorečan, pesnica

… ki je iz neke noči prešla v neko jutro

Čeprav njena lirska subjektka pravi, »kar se tiče poezije, bi hana najraje zakričala. / kar ljubiš, se ti v naši deželi zagnusi«, je velika sreča, da Katja Gorečan – kljub temu da je nekoč tudi sama mislila, da se ji nikoli ne bo uspelo prebiti na pesniško sceno – nad poezijo ni obupala: leta 2012 je v slovensko književnost prinesla svež veter z zbirko Trpljenje mlade Hane, ki vsakdanje prizore iz življenja mladostnice, kot so prva cigareta, spolne bolezni in motnje hranjenja, slika na brutalno iskren, iskrivo humoren in jezikovno pester način. Takrat je štela komaj dvaindvajset let, a je v naslednjih letih dokazala, da z literarnim – in umetniškim nasploh – udejstvovanjem misli resno: diplomirala je na primerjalni književnosti in magistrirala na dramaturgiji, s Trpljenjem mlade Hane prodrla v tujino (knjiga je prevedena v poljščino, obeta se grški prevod in še nekaj drugih), sodelovala pri organizaciji projektov Društva slovenskih pisateljev, gostovala na rezidencah v tujini – to poletje v Grčiji –, izdala še eno pesniško zbirko, Neke noči neke deklice nekje umirajo, in bila nazadnje skupaj z dramaturginjo Niko Švab del performansa Ljubo doma, kdor ga ima, v okviru katerega sta naselili kontejner ob Novi pošti, da bi opozorili na stanovanjsko problematiko – epilog bo performans dobil v soboto, 28. septembra. »Projekt spada k festivalu performansa Slovenskega mladinskega gledališča, kjer so točke izhajale iz sovražnih komentarjev, ki so ob prejemu Prešernove nagrade doleteli Simono Semenič in Majo Smrekar. Naju je po eni strani navdihnil komentar, da bi morali vse umetnike strpati v bokse za pse, po drugi pa sva želeli opozoriti na nemogoče stanje na stanovanjskem trgu. Nika prihaja iz Maribora, jaz pa iz Celja, in če nimaš visokega rednega prihodka, sploh ne pride v poštev, da bi si v Ljubljani lahko privoščil nepremičnino. Kar je, če si zaradi projektov lokacijsko vezan na Ljubljano, velik problem,« pravi umetnica. Tako sta si v kontejnerju uredili osnovne razmere za življenje – s pomočjo prijateljev, ki so jima na vselitveno zabavo nosili pripomočke, kot so odeje in grelnik za vodo – in dobili prostor, kjer sta lahko prespali, če je katera od njiju delala v Ljubljani; kljub temu da je kontejner ob hudem deževju zamakal, ob toplih poletnih dneh pa je bilo v njem neznosno vroče. Seveda zato tam nista mogli preživljati štiriindvajset ur na dan, bolj sta ga uporabljali kot studio za ustvarjanje, v času trajanja projekta pa sta soorganizirali tudi nekaj dogodkov, odprtih za javnost, denimo zelo dobro obiskan literarni večer nepremičninskih oglasov v izvedbi Ane Marije Garafol in Miša Mićića.

Performans je le ena veja umetnosti, ki privlači mlado ustvarjalko – blizu so ji hibridi, posebej med poezijo in dramo, in tudi Hana je bila sprva napisana kot monodrama. »Pisanje je bilo zelo očiščevalno, vmes sem se zabavala, pa tudi kdaj razjokala. Potem sem imela veliko srečo, da je takrat ŠKUC objavil razpis za Bienale mladih umetnikov v Rimu in s Hano sem se prijavila za področje literature. Poslala sem samo dvajset strani, a mi je Brane Mozetič, urednik, takoj odpisal, da sem izbrana za bienale, in ali me zanima, da bi besedilo izdala pri njegovi založbi.«

Čeprav je Trpljenje mlade Hane zbudilo precejšnjo pozornost javnosti, z njo pa je bila Gorečanova nominirana tudi za Jenkovo nagrado za najboljšo pesniško zbirko leta, se je kmalu po izidu za nekaj časa umaknila s scene – do leta 2016, ko je bila izbrana za pesnico platforme Versopolis in so se ponovno začela gostovanja v tujini ter prevodi. »Vmes sem imela res slabo obdobje: resda sem izdala knjigo, vendar pa sem bila brez dela in brez denarja. Iskala sem službo v vrtcih, ker sem naredila prekvalifikacijo za vzgojiteljico, a je nisem našla, in prisiljena sem se bila iz Ljubljane preseliti nazaj domov. Imela sem občutek, da mi v življenju pač ni uspelo. Poleg tega sem takrat kot prostovoljka delala z dementnimi osebami. Ljudje so umirali pred mojimi očmi in spraševala sem se, kaj je sploh smisel vsega.« Takrat je nastala pretresljiva ljubezenska pesem Iz neke noči v neko jutro, ki je, čeprav je bila napisana pred vsemi ostalimi, zdaj uvrščena na konec njene druge zbirke Neke noči neke deklice nekje umirajo. »Ta pesem je zame zelo pomembna, ker vem, v kakšnem stanju sem jo pisala – a kljub temu obljublja neko novo upanje.« Sicer pa je Neke noči temačna zbirka, ravno tako hibrid dramskih tekstov in poezije, prepredena z mistiko, sanjami in čarovništvom, ki je tesno povezano s položajem ženske skozi zgodovino. »Nekaj časa sem delala v Ribnici, kjer je bil čarovniški muzej, o čarovništvu pa sem brala tudi knjigo in tema me je zelo pritegnila, posebej zgodba zadnje sežgane ribniške čarovnice Marine Češarek. Obtoževali so jo, da se je spečala s hudičem, da so jo ponoči videli na polju in podobno ... res bizarne obtožbe, a na koncu so jo, ker so se tako pač odločili vplivni moški, krvni sodniki, zažgali v tretjem mesecu nosečnosti.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.