Intervju / Eva Mahkovic: Mnoge plati potrošništva se tudi meni zdijo ogabne, nekaterim pa se pač vdajam

Eva Mahkovic je triintridesetletna dramaturginja, ki že desetletje deluje v Mestnem gledališču ljubljanskem, med drugim je sodelovala tudi pri dveh velikih gledaliških koprodukcijah, Iliadi (v režiji Jerneja Lorencija) ter Vojni in miru (v režiji romunskega režiserja Silvia Purcăreta). Je tudi prevajalka in avtorica dramskih adaptacij romanov ter izvirnih dramskih besedil: leta 2017 je bil v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorjen njen odlično sprejet dramski prvenec Male kraljice v režiji Jaše Kocelija. Udejstvuje se tudi kot avtorica kratkih proznih tekstov in poezije, ki jih redno objavlja na svojem Facebook profilu, nedavno pa je izbrane zapise s Facebooka pod okriljem založbe Beletrina izdala v žanrsko izmuzljivi knjigi Na tak dan najbolj trpi mastercard, zbirki vinjet, dnevniških zapisov in proznih pesmi.

Kdaj digitalno komuniciranje postane umetniško delo oziroma literarna forma?

Gre pač za formo izraza, tudi če najprej ni mišljena kot umetnost. Če kdo vsak dan fotografira svoj zajtrk, ni rečeno, da to v neki fazi ne more pomeniti nečesa več. Umetnost nenehno izumlja nove oblike. Kdaj kaj postane umetniško delo, je stvar percepcije zunanjega očesa. Včasih so bili romani v pismih samo dopisovanja, potem jih je nekdo določil za umetniška dela. Kategorije umetnosti niso absolutne, vsaj meni se ne zdijo. Vse je odvisno od konteksta, od prepoznavanja kakovosti konkretnega pisanja, od tega, kako uspešno nekaj govori o svojem času. Ali ga presega.