Gregor Kocijančič  |  foto: Borut Krajnc

27. 9. 2019  |  Mladina 39  |  Kultura

Eva Mahkovic: Mnoge plati potrošništva se tudi meni zdijo ogabne, nekaterim pa se pač vdajam

Intervju z avtorico knjige Na tak dan najbolj trpi mastercard

Neprecenljivo

Eva Mahkovic je triintridesetletna dramaturginja, ki že desetletje deluje v Mestnem gledališču ljubljanskem, med drugim je sodelovala tudi pri dveh velikih gledaliških koprodukcijah, Iliadi (v režiji Jerneja Lorencija) ter Vojni in miru (v režiji romunskega režiserja Silvia Purcăreta). Je tudi prevajalka in avtorica dramskih adaptacij romanov ter izvirnih dramskih besedil: leta 2017 je bil v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorjen njen odlično sprejet dramski prvenec Male kraljice v režiji Jaše Kocelija. Udejstvuje se tudi kot avtorica kratkih proznih tekstov in poezije, ki jih redno objavlja na svojem Facebook profilu, nedavno pa je izbrane zapise s Facebooka pod okriljem založbe Beletrina izdala v žanrsko izmuzljivi knjigi Na tak dan najbolj trpi mastercard, zbirki vinjet, dnevniških zapisov in proznih pesmi.

Kdaj digitalno komuniciranje postane umetniško delo oziroma literarna forma?

Gre pač za formo izraza, tudi če najprej ni mišljena kot umetnost. Če kdo vsak dan fotografira svoj zajtrk, ni rečeno, da to v neki fazi ne more pomeniti nečesa več. Umetnost nenehno izumlja nove oblike. Kdaj kaj postane umetniško delo, je stvar percepcije zunanjega očesa. Včasih so bili romani v pismih samo dopisovanja, potem jih je nekdo določil za umetniška dela. Kategorije umetnosti niso absolutne, vsaj meni se ne zdijo. Vse je odvisno od konteksta, od prepoznavanja kakovosti konkretnega pisanja, od tega, kako uspešno nekaj govori o svojem času. Ali ga presega.

Ob vzponu »Twitter-fikcije« si je Jonathan Franzen na vprašanje, ali je Twitter lahko forma umetnosti, porogljivo odgovoril, da je tudi zobotrebec lahko oblika umetnosti.

Sama si pri definiranju pojma Umetnost ne upam biti tako odločna. V 20. stoletju je marsikaj postalo umetnost, v 21. stoletju za umetnost še marsikaj velja, pa mogoče ni, marsikaj pa ne, pa mogoče je. Franzen piše izjemno obsežne romane. To je seveda popolnoma druga forma kot na primer spletni zapisi. Kot se je definicija umetnosti spremenila v vizualnem in performativnem, se stvari premikajo tudi v pisani besedi. Če bi umetnost danes želela govoriti resnico zgolj na omejen, že uveljavljen, klasičen, tradicionalen način, bi ji spodletelo. Treba je najti optimalen izraz in z njim ljudi nagovoriti, da se v njem lahko prepoznajo. To uspeva denimo spletnim memom, kar se mi zdi precej genialen pojav: da lahko nekaj globalno govori o izjemno podobnih izkušnjah – ljudem iz popolnoma različnih okolij, ki so povezani zgolj generacijsko. Tovrstne stvari so lahko – tudi če to zveni blasfemično – pogosto veliko pristnejše od debelih knjig. Vse, še posebej pa umetnost, je nujno prevpraševati, nujno je, da premikamo meje. Nekaj, kar je tradicionalno razumljeno kot umetnost, ni nujno edina možna in absolutna forma, ki je ne bi bilo treba razvijati še naprej. Nekaj, kar je lahko na splošno videno kot pop, banalno in irelevantno, lahko zelo resnično govori o svetu.

Mnoge plati potrošništva se tudi meni zdijo ogabne, nekaterim pa se pač vdajam. Z velikim veseljem. V tem sem želela biti zgolj iskrena.

Glede na to, da pišete javni dnevnik, me zanima, kakšen je vaš odnos do zasebnosti oziroma vprašanja zasebnosti v kontekstu družabnih omrežij?

Na Facebooku sem že sicer več let delila kar precej stvari: ne čisto vseh, a neko raven svoje intime sem vsekakor prestavila tja. Mogoče več, kot je to pri večini ljudi v navadi. Ciljna publika mojih zapisov na Facebooku je širši krog mojih prijateljev. S knjižno objavo se je to v neki meri spremenilo, a predvidevam, da bralstvo knjige verjetno ne bo pretirano drugačno od ciljnega občinstva na spletu: to je urbana populacija moje generacije. Mogoče se pri tem motim. Na Facebooku me je moja publika vsaj večinoma do neke mere poznala: vedela, kaj sem po poklicu, s čim se na primer ukvarjam v službi. Raven intime, o kateri pišem na FB, je nadgradnja vsega tega, kar ljudje o meni vedo. Ker je knjiga ravnokar izšla, še ne vem, kako se bo to obneslo v širšem kontekstu. Morda bodo moji zapisi širše naleteli na nerazumevanje. Na razgaljanje na spletu gledam podobno kot na goloto v gledališču, kjer delam: največja golota ni nujno fizična. Ekscesi niso tisto, kar najbolj določa našo intimo. V svoje zapise na Facebooku skušam čim manj vpletati ljudi, ki so del mojega življenja, da moje razgaljanje ne bi bilo tudi zlorabljanje intime koga drugega. Načelno ne delim konkretnih dogodkov v svojem življenju, definitivno pa poskušam izraziti, kar se dogaja znotraj mene. Čim bolj iskreno.

Kdaj »šeranje« postane »overšeranje«?

Kdaj? Ne vem. Točno s tem se pogosto ukvarjam v svojih zapisih: ali sem že v fazi, da »overšeram«? Je ta medij postal zame tako pomemben, da ne morem brez njega? Trenutno se mi zdi, da je. Vse izhaja iz moje notranje potrebe po pisanju, kar pa je najbrž podobno kot pri bolj tradicionalnih formah literature: ko moraš nekaj izraziti, daš to pač ven, precediš skozi neki filter. Karkoli ti je kot medij izraza blizu. V svojih zapisih sem vedno poskušala biti čim bolj jaz, pa vendar sem postopoma zgradila tudi fiktivno verzijo sebe. Ljudje imamo za različne situacije različne obraze. Na Facebooku je zgolj eden od mojih jazov – čeprav stremim k čim večji pristnosti. Vendar je vsaka absolutna kategorija žal utopija.

Ali se identificirate s tem likom, ki ste ga izumili v svojih Facebook zapisih? Gre za vaš osebni pripovedni glas?

Z njim se definitivno identificiram. To sem jaz. Besedo »lik« uporabljam zato, ker mislim, da je vsaka avtobiografija tudi že fikcija, presejana skozi spomine, kontekst, jezik. Medij in njegova interaktivna razsežnost gotovo vpliva na Jaz, ki sem ga ustvarila, in verjetno bi bil moj glas v drugih situacijah drugačen.

Facebook mi omogoča, da sem na neki točki zunanjo percepcijo sebe začela polemizirati. Na svoje pisanje seveda dobivam tudi negativne odzive. Da sem pop, prebanalna in podobno. Da se ne ukvarjam s stvarmi, vrednimi zapisa ali skrbi. Kot odgovor na to včasih namerno zavijem še bolj v – tradicionalno gledano – pop, včasih stran. Zaradi odzivov svojega pisanja ne cenzuriram, ponavadi jih vključim na meta ravni: jih reflektiram in prevprašujem. Seveda pa teksti najprej izvirajo iz tega, kar se mi dogaja v življenju, kako me ljudje dojemajo. Gre za dvoje: za pisanje iz sebe, obenem pa iz tega nastaja tudi neki drugi jaz. Moji teksti večinoma nastanejo v nekaj urah, včasih manj, včasih več – so pa izrazito stvar trenutka. V trenutku svojega nastanka so pristni in iskreni, kolikor je to mogoče imeti za absolutno kategorijo. Težko rečem, da za vsem, kar sem zapisala, še vedno stojim. Ali kdo stoji za vsem, kar je kadarkoli rekel? Zapisov pa za tisk skoraj nisem urejala ravno zato, ker jih dojemam kot izraz svojega jaza v nekem določenem času in prostoru.

Med mladimi intelektualci je sicer razmeroma pogost kritičen odnos do kapitalizma in z njim povezanega potrošništva, v vaši zbirki pa se zdi, da potrošništvo na več mestih igra precej pozitivno vlogo: ni tarča kritike. Se v tem, denimo že v naslovu knjige, skriva nekakšen ciničen ali ironičen podton ali gre za iskreno naklonjenost potrošništvu?

Te segmente knjige in njen naslov lahko seveda beremo tudi cinično. To prepuščam bralcu. Na nobeni točki ne želim biti dobesedno politična. Vsi jasno vemo, da ima sistem Kapitalizem mnogo pomanjkljivosti. Mnoge plati potrošništva se tudi meni zdijo ogabne, nekaterim pa se pač vdajam. Z velikim veseljem. V tem sem želela biti zgolj iskrena. Kategorija absolutnega stališča mi je zoprna in sumljiva, s tem, da stvari ni enostavno definirati, se nenehno ukvarjam.

V besedilu Zgodbe za lahko noč za navadne punce kritizirate vrednostni sistem, ki ga promovirajo influencerke in youtuberke, saj propagirajo »kapitalizem najslabše vrste«. S tem torej izrekate sodbo kapitalizmu, ki je slab. Ali to torej pomeni, da obstaja vrsta kapitalizma, ki je dobra?

To je izjemno široko in zahtevno vprašanje. Kdo lahko reče, kakšni bi bili drugi sistemi, v katerih bi lahko danes kot družba in kot posamezniki realno funkcionirali? Mislim, da te sistem, v katerem živiš, tako zelo oblikuje, da si je zelo težko zamisliti, kako bi bilo živeti povsem mimo njega. Zato se tudi težko odrečeš stvarem, ki jih ponuja. Imamo pa različne vrste potrošništva: način, kako sama zapravljam svoj denar, je daleč od brezglavega kopičenja stvari. Nenehnega kupovanja novih predmetov, ki so nerealno poceni. Preziram na primer industrijo hitre mode – pa ne samo iz snobizma, ampak zato, ker je res hinavska. Stvari delujejo, kot da ne stanejo veliko, na koncu pa zaradi hitrih obratov in nenehnih novosti stanejo ogromno, so izjemno škodljive za okolje in za razmere v tretjem svetu. In ja, brez slabe vesti priznavam, da mi to, kar mi omogoča moj mastercard, namreč vlaganje v investicije, v nekaj, kar traja, prinaša določeno zadovoljstvo.

Veliko zapisov v knjigi tematizira modo, skrb za zunanji videz in razne vidike oblik potrošništva, povezanega z zunanjim videzom. Kako vprašanje zunanjega videza in z njim povezanega potrošništva doživljate v odnosu do sodobnega feminizma?

Ne maram predalčkanja, pri poskusih sodobne definicije feminizma pa mi gre to še posebej – in še posebej osebno – na živce. Danes si kot ženska, če govorim iz sebe, lahko tarča kritik zaradi vsega. Feministke bi morale izgledati in govoriti na določen način. Vprašanje feminizma danes se mi zdi zelo kompleksno, ima ogromno obrazov in še več imen in fokusov: postfeminizem, četrti val feminizma itd. Zelo me frustrira, da naj bi kljub vsem tokovom obstajala neka prava definicija feminizma, pravo feministično obnašanje. Družba te sili v to, da izbereš formo, ki ji slediš, ta pa ti narekuje, kako naj bi se obnašal. Sama se definitivno deklariram kot feministka, čeprav mi bo marsikdo mogoče očital, da to nisem. Zaradi zunanjega konteksta: kakšne obleke kupujem in kako sem videti, zaradi tega, kaj mi je všeč. Očitki so pogosto povezani z najbolj banalnimi stvarmi, kar se mi zdi izjemno sporno. Kot t. i. intelektualka oziroma oseba, ki dela v kulturi, ne bi smela pisati o svojih skrbeh glede staranja ali o banalnostih svojega vsakdana. Zakaj? Rada bi pisala o življenju. Svojem. Če pa se kdo lahko s tem identificira, toliko bolje. V MGL-ju je bila pred nedavnim premiera teksta sodobne britanske dramatičarke Laure Wade, ki piše o osemintridesetletni ženski, ki se je odločila, da bo pustila službo, ostala doma in skrbela za svojega moža. Na zunaj to deluje kot patriarhat najbolj rigorozne vrste. Lik njene mame je feministka, ki je odraščala v sedemdesetih, torej v času, ko je bil feminizem ožje definiran. Ker hčerka trdi, da je tudi sama feministka, pride med njima do ideološkega boja. Zakaj si feministka ne bi smela izbrati življenja v tradicionalni patriarhalni formi? Oziroma, še pomembneje: kaj ta njena izbira danes sporoča? Kakšen je svet, da se je odločila tako? To vse so vprašanja, ki nimajo čisto jasnega ali pravega odgovora. In tako je tudi z različnimi obrazi feminizma v sodobnosti: lahko imaš takšne ali drugačne vrednote, to je stvar tvoje izbire. Na koncu pa ravno to medsebojno nasprotovanje različnih obrazov feminizma škodi skupnemu namenu.

Zaznal sem, da ste oboževalka Taylor Swift. Kot smo poročali tudi v Mladini, je ta pred leti oznanila nenaden zasuk k feminizmu, pri čemer so ji mnogi očitali, da prek promocije feminizma pravzaprav promovira samo sebe. Kaj menite o tem in s tem povezanim pojavom t. i. pop feminizma?

Kaj ni konec koncev vseeno, ali Taylor Swift s tem, da se bori za enakopravnost žensk, promovira tudi samo sebe? S tem vseeno promovira gibanje samo, tudi če za tem stoji grdi kapitalistični sistem. Saj ta pravzaprav tako in tako stoji za vsako stvarjo. Nemogoče se je odločiti prav. Na to temo sem zapisala tudi enega od svojih statusov: ko so se leta 2018, na začetku gibanja #MeToo, na podelitvi zlatih globusov zbrale, izpostavile in v črno oblekle visoko profilirane ženske, se je hitro začelo govoriti, da to delajo zgolj zato, da bi opozorile nase. Morda je bilo pri kateri res tako, a hkrati so skupaj opozarjale na izjemno pomembne stvari. Nerada obsojam. V primeru Taylor Swift je stvar subjektivna, saj sem njena resnična oboževalka, a že sama definicija »pop feminizma« se mi zdi zelo problematična: postavlja se vprašanje, kaj je tisto, kar pa ni »pop«? Kaj je torej tisto, kar je »pravo«, »pristno«? Zelo sumljive kategorije. Svet je danes zelo razdrobljen, na njem je ogromno različnih stvari, poti, znajti se je treba. Vsaka absolutna kategorija se mi zdi preenostavna, problematična.

Pri tem pojavu očitki letijo predvsem na to, da aktivizem temelji na preračunljivih vzgibih in da je v ozadju neresnicoljubnost, neiskren boj. 

Kakšen pa je boj, ki je v celoti iskren? Katera forma feminizma – ali katere koli druge ideologije – je v celoti nepreračunljiva? To me resnično zanima. To se nenehno sprašujem. Ko nekaj označimo za absolutno pravo pot, lahko kategorija izredno hitro postane zelo izključujoča. Ni absolutne resnice, ni neke absolutno prave poti. Pravzaprav nikoli ne moreš vedeti, kdaj je neki boj preračunljiv in kdaj ni. Včasih to tudi ni najbolj važno. Ljudje imajo različna mnenja o vsem. Vse, kar je dobro, lahko hitro postane slabo. Gibanje #MeToo so v začetku podpirali vsi, potem je čez noč postalo samopromocija, »witch-hunt«, čeprav generalno pomeni velik mejnik v dojemanju sveta. Ljudje smo, šibki smo in osebni. Želim si, da bi si lahko dovolili – biti to.

P. s.

Eva Mahkovic Facebook uporablja kot javno platformo za vsakodnevno beleženje svojih misli, vtisov in zadreg, o čemer slikovito priča tudi dejstvo, da je dan po tem, ko sva opravila pričujoči intervju, na svojem Facebook profilu objavila tale zapis:

včeraj sem imela pogovor na temo
*na tak dan najbolj trpi #mastercard*
izkazalo se je, da so to prilike, ko eni ljudje
hočejo, da govorim o šminkah in o kremah
 in o tem, kaj mislim o botoksu (joj,
haha *facepalm emodži*, upam, da misliš prav!)
roza
punce gremo v šoping
punce se imamo fajn
spet drugi pa bi radi, da govorim o sistemu:
kapitalizem
o intelektu
o ironiji
o niču o tem, da je taylor v resnici pop in zanič
o tem, da sem v vsem ves čas pravzaprav
le ironična
 kje bi rekla, da so meje umetnosti?
velika vprašanja, ki za to, da si pametna
in misliš Prav, paradoksalno zahtevajo
tradicionalne odgovore in zastarele kategorije
umetnost so debele knjige gospodov intelektualcev
črnobele fotke
delavski razred
grde stvari
pametne ženske pa so ves čas kritične do
kapitalizma
smrtno resne [kvečjemu ironične]
na vsak način pa globoke
ob vsem tem začutim, da je bilo precej moje
avtorefleksivne misije zaman
hotela si povedati veliko, pa si povedala
malo
hotela si povedati vse o sebi, pa si ustvarila
fiktiven lik, in to še priznaš
 in hkrati: čutiti se nerazumljeno je tako
otročje
 {it’s like i’m seventeen, nobody understands}
kdaj bo človeški jezik znal sploh kaj izraziti
kdaj se bom {jaz} naučila stvari povedati bolje.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.