Matej Bogataj

27. 9. 2019  |  Mladina 39  |  Kultura  |  Knjiga

Edna O’Brien: V gozdu

Prevedla Maja Kraigher. Modrijan (Bralec, 123), Ljubljana, 2019 293 str., 28,50 €

+ + + +

Sam proti vsem

Roman V gozdu irske pripovednice Edne O’Brien (Tuamgraney, 1930) ni kriminalka, čeprav se vse vrti okoli kriminala in še bolj delinkventa; pisateljica že na začetku opozori, da gre za resnično zgodbo o dogodkih na irskem podeželju iz leta 1994. Takrat je Michen, fant, ki je večino življenja preživel sprt z zakonom in zaradi tega po različnih prevzgojnih ustanovah, ubil mater z otrokom in potem še mlajšega duhovnika, stanujočega v isti hiši, kjer je pred njim živel duhovnik, ki je fanta zlorabljal.

Bolj kot odkrivanje storilca ali lov nanj – fant prav plutovsko živi v zlitju z naravo in hodi med ljudi bolj po hrano ali pa zato, da jih ustrahuje oziroma jim zažiga avtomobile, saj je neronovsko naslajanje nad uničevanjem z ognjem zanj eden redkih užitkov – pisateljico zanima njegov notranji svet. Na primer načini, na katere se staplja z irskim podeželjem, kako na meji verjetnega (gre za rekonstrukcijo načete psihike) komunicira z lisjakom, kako v zapor k njemu skozi rešetke prihajajo živali, ki jih privablja s klici, pa kako se sam sebi zdi nepremagljiv, kadar je sam in daleč od civilizacije. Čeprav je potem zaradi tega obsojen na kraje in moledovanje za hrano, ki si jo sicer še lažje pridobi z metodami ustrahovanja. Vsi se ga zares bojijo, a ga ne prijavljajo, ker pomeni otipljivo grožnjo. Ta fant se, potem ko je navzoč pri druidski orgiji, zaljubi v rdečelaso punco, ki živi na samem z otrokom in priložnostnimi ljubimci, in takrat se mu v glavi še dodatno vse pomeša.

Edna O’Brien

Edna O’Brien

Edna O’ Brien je mojstrska pripovedovalka. Michnu sledi skozi pripovedi prič, skozi oči tistih, ki mu res hočejo pomagati, in ubiti duhovnik je že eden takih, pa ne edini. Sicer je to tudi roman o irskem podeželju, o nekoliko divjih in razgrajaških ali pa vsaj čudaških ljudeh, ki se ukvarjajo s svojo živino in so osamljeni, izolirani, samozadostni in trdi. Je roman o njihovih prepričanjih in religioznosti, in če dogajalni čas ne bi bil posebej datiran, bi se lahko vse skupaj dogajalo pol stoletja prej – nobene modernosti, še televizor se pojavi kot blodnja in halucinacija. Pisateljica je rekonstruirala dogodke in dobro opisala čudno dvojno naravo portretiranca: silna potreba po zlih dejanjih je prelita s čudno, skoraj genetovsko milino, surovost prehaja v jok, ta pa v nenadzorovane napade smeha in skrušenost pred Bogom, ki vse vidi in je oster sodnik. Prikazuje Michnovo zvijačnost in strašljivo nedolžnost, za katero ni vedno jasno, ali je igrana ali pa posledica nevednosti in kemijskih in električnih tretmajev pri prevzgoji. V gozdu je silovito in natančno izpisan roman, ki ne obsoja in ne opravičuje, notranji svetovi tistih z roba roba pa so predstavljeni prepričljivo in predvsem literarno mojstrsko.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.