Prijetno blodenje!

Blodnik po Istri nas ne vodi, temveč napeljuje, naj tudi sami blodimo

Avtorice Blodnika po Istri: Tamara Langus, Teja Kleč in Agata Tomažič.

Avtorice Blodnika po Istri: Tamara Langus, Teja Kleč in Agata Tomažič.
© Osebni arhiv

Če smo popotniške vodnike nekdaj enačili s suhoparnimi seznami obljudenih znamenitosti, zastarelimi spiski precenjenih restavracij in zavajajočimi fotografijami nenavadno praznih plaž, ki so v resničnosti zasedene do zadnjega kotička, se bo to zdaj spremenilo. Če smo nepoznavalci Istro istovetili predvsem s srednjeveškimi vasicami na vrhovih idiličnih gričev, tartufi, motovunskim filmskim festivalom (med mladimi znanem tudi kot Gotovun) in plažami, na katerih si zagrebene šestčlanske družine svoje mesto z brisačami, ležalniki in ostalo »naplažno« kramo rezervirajo že takoj po sončnem vzhodu, bo s tem zdaj nekoliko drugače. Ne sprašujte za pot: Blodnik po Istri odpre nove razsežnosti Istre in poruši žanrske meje popotniškega vodnika. Je vodnik, ki to ni: namesto da bi nas vodil, nas namreč napeljuje, naj blodimo tudi sami.

Blodnik ne nametava preverljivih dejstev in ne navrže seznamov: občutek nekega kraja nam v njem orišejo vtisi. Avtorice knjige: Agata Tomažič – pisateljica, esejistka in piarovka Znanstveno raziskovalnega centra SAZU, Tamara Langus – strokovnjakinja za digitalni marketing, in Teja Kleč – oblikovalka in umetnica, ponudijo bralcu izrazito subjektivne impresije prek doživetih in duhovitih anekdot, ki so jih izkusile v enem letu Istra-živanja – (gre za »raziskovalni proces, nekaj podobnega kot opazovanje z udeležbo, le da gre za natančno proučevanje Istre v vseh njenih pojavnih oblikah«).

Potopisna, na trenutke skoraj antropološka raziskava, Istro slikovito oriše in prikaže njene najrazličnejše obraze: Istra odslej niso več le plaže, cerkvice, »betonski kolosi sindikalnih obmorskih letovišč«, borovci, domača malvazija in kulinarične posebnosti, Istra je lahko pijančevanje na umaški plaži, med tem ko Fatboy Slim vrti svoj hitič Right here, Right now, lahko pa je tudi postapokaliptična krajina, ob kateri se vprašamo, »kaj bo poleg Keitha Richardsa ostalo, ko nas odplavi kataklizma«. Istra je prostor, kjer morajo hotelski gosti razviti strategijo pri ognjeviti borbi za rogljičke, če ne želijo zajtrkovati sumljivo bledih rezin sira: »Če vas zanima, kaj je Darwin mislil, ko je pisal o naravni selekciji, vam ni treba na Galapaško otočje iskat ščinkavcev, želv in ostalih živalskih vrst, na podlagi katerih je utemeljil svojo teorijo. Pojdite v jedilnico hotela in vse vam bo jasno!«. Istra je še eden od krajev, kjer turisti iščejo eye-candy prizore za kasiranje lajkov na Instagramu, in je tudi krajina, kjer didžej na opatijski maškaradni zabavi presenetljivo zavrti Na Golici. V Istri so poleg Titovih zeber tudi trimetrski plastični dinozavri in gnezda dinozavrovih jajc, »ki simbolizirajo kdovekaj«. Istra je lahko prizorišče vrhunske hotelske animacije – »če že prespite vodno aerobiko, potem družabnega večera gotovo ne smete zamuditi: ko nam zapaše, lahko v Istri ob spremljavi štajerskih terasa bendov s hotelskimi gosti plešemo vlakec, če pa smo za bolj tradicionalne plese in multikulti podvige, lahko s poljskimi turisti ob godbi hrvaških glasbenikov plešemo polko ali sambo. Za vsakogar se kaj najde. Istra je območje z najmanj bankomati na prebivalca, je pa tudi dežela, kjer spoznamo, da sreča obstaja – »strežejo jo v gostilni na rivi in pride v obliki škampov na buzari«.

Blodnik je knjiga, ki se že od začetka baha, da s kaj prida koristnimi podatki glede nastanitve in prehranjevanja ne bo postregla. Je pa zato toliko bolje in zabavno napisana. V času, ko na potovanjih restavracijo izberemo na dnevno posodobljenih seznamih gostinskih obratov na spletnih straneh, kot je TripAdvisor, ko lahko s strani uporabnikov recenzirana prenočišča izbiramo na platformah, kot sta AirBnb in Booking, ko nam Googlov iskalnik na ukaz ponudi malo morje profesionalno retuširanih fotografij izbranega kraja ali plaže, so tradicionalni turistični vodniki res nekoliko passé. V dobi, ko pravzaprav uradno sploh nismo na počitnicah, če tega redno ne beležimo na družabnih omrežjih, boste svoj istrski oddih tako ali tako fotografirali tudi sami, Blodnik pa vas s popolnimi posnetki pri tem ne želi že vnaprej demoralizirati. Namesto fotografij in praktičnih informacij vam ponudi subtilne ilustracije izpod rok Milanke Fabjanič.

Istra je dežela, kjer spoznamo, da sreča obstaja – »strežejo jo v gostilni na rivi in pride v obliki škampov na buzari«.

Če s pogledom le ošvrknemo stvarno kazalo Blodnika po Istri in zagledamo gesla, kot so »iksi«, »hipsterji«, »psihoanaliza«, »Radio Študent« in »ščegetavček«, postane jasno, da je pred nami – milo rečeno – precej nenavaden turistični vodnik. Seveda so tukaj tudi gesla, ki se jim vodnik po Istri – ne glede na to, kako netipičen je – ne more izogniti: od »buzare« prek »Jadrolinije« do »množičnega turizma«, od »vojne« prek »Tita« do »sprehajališč«. A ker so se avtorice potikale predvsem po robnih, svojstvenih lokacijah, kjer so se posvečale nekonvencionalnim podrobnostim in bolj ali manj neobičajnim dejavnostim, so takšna gesla v manjšini. Blodnik se izogiba turistično obljudenim krajem in raje kaže pot k takim, ki so v pravi turistiki redkeje, če sploh kdaj obravnavani: Plomin Luka, Reka, puljska ladjedelnica, rudarsko pogorišče Raša. Vse to, od kančka jugonostalgije (nemalo strani je namenjenih Brionom) do otožnih opisov propada starih časov, fabrik in pejsažev, da tej knjigi posebno težo in prizemlji humorni ton.

Blodnik po eni strani ruši žanrske meje popotniških vodnikov, hkrati pa tudi znotraj te žanrsko eklektične knjige najdemo mnogoteri pripovedni slog: poleg kratkih vinjet in anekdot, večinoma napisanih v reportažnem slogu, nas na primer preseneti poglavje o parku Historia Aromatica – poglavje, ki bi se lahko zaradi lastnosti cenene erotične fikcije imenovalo tudi Petdeset odtenkov Istre. Najdemo tudi denimo hvalospev arhitektonskemu spačku iz osemdesetih let in intervju s Titovim papagajem Kokijem, za katerega se izkaže, da je v resnici desno usmerjeni žvižgač, ki Tita zaradi fevdalne kontinuitete ozmerja z bumbarjem, ki je zgolj skopiral habsburške imperialne vzorce.

Ja, avtorice so si pridržale pravico, da ne pišejo zgolj stoodstotne resnice. Zakaj bi govorili resnico, če lahko lažemo? »Tako kot je fotografije mogoče obdelati, da so komaj še prepoznavne – pa tudi fotografu nihče ne bo očital, da je lažnivec –, se dajo tudi doživetja podati na bolj ali manj inventivne načine.« Bremena iskrenosti se niso osvobodile zgolj avtorice knjige pri pisanju določenih zgodb, za katere je to tako in tako upravičeno, ker so konec koncev le fikcija, temveč se ga je – kot te ugotavljajo v poglavju Blodenje po meri družabnih omrežij – osvobodilo celotno človeštvo: »Družabna omrežja so tisti kraj, kjer se je človeštvo končno osvobodilo balasta resnicoljubnosti, ki je bilo za pripovedovanje zgodb od nekdaj mlinski kamen.« Poleg sugestije, da se k dobremu posnetku poda kakršenkoli napis, ne glede na to, kaj je res in kaj ne, nam dajo tudi koristne napotke, ki so denimo povezani z nujno uporabo selfi-sticka: »Zakaj pa imamo pridobitve sodobne tehnologije, če ne zato, da nam ni treba navezovati stikov s tujci!?!« Morda gre dejstvo, da je ena od treh avtoric strokovnjakinja za digitalni marketing, pripisati temu, da je ekipa Blodnika svoja blodenja po Istri točno leto dni vestno objavljala na družabnih omrežjih, tako da smo lahko nastanek knjige spremljali malodane v realnem času. Nazadnje pa so se avtorice odločile izbrano bero blodenj obelodaniti v analognem izdelku par excellence, tiskani knjigi.

V upanju, da so sledilci, ki so marljivo lajkali njihove istrske dogodivščine, tudi potencialni kupci knjige, je Blodnik izšel v samozaložbi, pri Društvu za dolgovezenje, brez podpore javne agencije za knjigo. Ker jih je zanimalo, ali se da. Blodnik je torej tudi »založniško-knjigotrški eksperiment«, pravijo avtorice. Na vprašanja, ali so že kaj zaslužile in koliko, za zdaj odgovarjajo z nasmeškom in pojasnilom, da je še prezgodaj za bilanco. Da so zdaj seveda do vratu v rdečih številkah, ampak so se pa zato vsaj sijajno kratkočasile pri vseh – za nastanek knjige potrebnih – opravilih, ki se jim nobena od avtoric ne posveča prav pogosto. Branje Blodnika je še toliko zabavnejše, ker ob njem takoj postane očitno, da so vse tri ustvarjalke knjige uživale tako ob potepanju kot ob pisanju. Če se nam uspe na izletih po Istri zabavati vsaj pol toliko, kot so se – po Blodniku sodeč – zabavale njegove avtorice, je tudi naša misija že vnaprej obsojena na uspeh: le pot pod noge – pa prijetno blodenje.

Knjiga:
Ne sprašujte za pot: Blodnik po Istri
Avtorice: Agata Tomažič, Tamara Langus in Teja Kleč
Založba: Društvo za dolgovezenje, 2019
Cena: 26,50 €

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.